RATONCRACK

"just add water."

2012-01-05T14:31:00.001+01:00

theres something about the lack of words that
makes goodbyes so hard. questions lingering on
your tongue, just waiting to be spat out. do you
still care? am i who you want? why not?
and theres something about autumn leaves on
the street that makes distance unbearable.
exhaling warm breath, mixing with cold air.
an instant smoker.

potrpezljivosti in vztrajnosti. to bi bilo super darilo.

2012-01-05T10:47:00.003+01:00

okoli mene je vedno vec ljudi, ki se odlocijo za taksen ali drugacen projekt, v katerem je treba sodelovat vsaj dnevno.
nekateri bodo vsak dan posneli fotko (najrazlicnejsi motivi ali rdeca nit), ti 365 project, drugi bodo spisali cimvec postov s tocno 100 besedami, ti 100 words, spet tretji bodo posneli fotko samega sebe in jo na koncu leta spravili v kratek filmcek, kot npr tale tipcek. (seveda je po principu "fotka na dan" nastalo maljon variacij; dnevna oblacila, lobanje, vrecke, kolazi, poletna drevesa, oci, itd itd.) neka uciteljica je tako razocarana s kosilom v solski menzi, da jih vsak dan dokumentira. ena si je celo zadala nalogo vsak dan na twitter objavit dnevno recenzijo knjige.

in jst?
v osnovni soli sem pisala dnevnik. kdo pa ni?! redno sem ga pisala tocno dva tedna, potem se mi ni vec dalo. halo, osnovna sola je bila! kaj pa se je lahko zgodilo tako zelo zanimivega, da bi lahko vsak dan kaj napisala??
seveda sem se vsakih parmesecev vrnila k pisanju dnevnika, ces "tokrat bom pa res pisala! redno!". vnosov tipa "zdravo dnevnik, evo mene spet. minilo je par mesecev.." je bilo vec kot vseh drugih skupaj.
zivotinjsko carstvo je klasika popularnosti, to smo vsi zbirali. do polnega albuma in tono malih cokoladic (kaj je sploh bila nagrada za poln album??) sta mi manjkale dve slikce. album se je na zalost ob neki (n+1)-ti selitvi izgubil, za ponovno zbiranje pa nimam potrplenja. (ja.)
potem je sledila doba zbiranja znamk. tu mi je za zacetek poln elana pomagala atijeva zbirka, katero sem potem nameravala dopolnjevat. ostalo je pri "nameravala". razen ce stejemo 17 znamk tipa A in par znamk tipa B, katere smo na koncu uporabli pri novoletnih cestitkah.
seveda je potrebno omenit tudi igracke iz kinder jajc. te smo tudi imeli po vseh policah v stanovanju. sicer so samo nabiral prah, in je ob prvi spomladni akciji pospravljanja stanovanja, vse skupaj romalo direkt v kos, ampak tisti mali avtocek brez zadnjega kolesa sem pa imela!
z zbirateljstvom sem hotela zacet tud zdej, v malo bolj odraslem obdobju mojega zivljenja. na zalost kartico najboljsega soseda konstantno pozabljam doma. edino, kar res obdrzim (yay for me!), so popusti v mullerju.
ce bi se spomnila jih uporabit pred iztekom bi bilo se boljse.

do konca sveta je se manj kot eno leto!

2011-12-29T18:51:00.003+01:00

po zelo dolgem casu sem (vsaj del) praznikov prezivela z druzino v laskem, zavijal smo darila (in ko se mi je sfuzlalo sem zavila se selotejp), jedl se je velik prevec (imam meglen spomin na nek fitnes), bozic ni bil bel (mogoce bo pa novo leto), komadu last xmas se zelo dobro izogibam, in trenutno, tocno v tem trenutku, mi je lepo.

lepe praznike vsem!

kdo mi pride skrit darila?

2011-12-22T14:14:00.002+01:00

odkar ne stanujem vec doma, z druzino, je novoletno obdobje postalo dolgocasno. vsaj kar se daril tice.
ko sma bile s sestro stari 8 in 9 sma v decembru redno patruljirale omare v spalnici in dnevno sobi. da sta ati in mami dedek mraz nama je bilo jasno ze dokaj zgodi, samo pri skrivanju daril sta bila vedno boljsa. najmlajsa sestra je takrat komaj shodla, tako da si z njo nisma mogli veliko pomagat. pregledale sma vse predale, omare, police, pod posteljo, na balkonu, v kleti, v vseh skledah, vazah, nogavicah in rugzakih.
na koncu sta ugotovila, da je najbolj varno darila imet zaklenjena v prtljazniku avta.

cisto vsakic sma se na zadnji dan v letu (praznovalli smo novo leto, ne bozic) spravljale spat vedno kasneje. no, vsaj poskusali sma. hoteli sma namrec videt kdaj in kako bosta vsa tista darila spravla pod smrekco.
seveda naju je vedno zmanjkalo se pred polnocjo in naslednje jutro sma s trganjem papirja z daril zbudile sosedovga petelina.

"stevilka trenutno ni dosegljiva."

2011-12-18T18:52:00.002+01:00

in nekje od lani tudi ona ni.

vsak zid, ki mi ga mogoce uspe vsaj malo zrahljat, potegne za sabo domino efekt in zgradi se pet novih, se debelejsih, se bolj stabilnih. 200 metrov pred zidovi je se kilometrski jarek, poln krokodilov in strupenih vodnih zab.
za ziher.

vcasih se mi zdi, da nikoli ne bom prisla do konca tega skoraj ze rituala, in ko mi ze n-tic vrze dol slusalko bi telefon najraje zabrisala skozi okno, za njim pa se njo.
iskrena bom, nisem navajena taksnega obnasanja. tudi ne zasluzim si ga. ne maram, ko stvari ostanejo odprte, nedorecene. ko obe vema, da je nekaj narobe. jaz poskusam razumet kaj in se potrudit to popravit, z njene strani pa dobim mobitelovo tajnico, kratke stavke in distanco. istocasno mi ona z najbolj resnim izrazom zatrjuje, da raje slisi resnico, pa ceprav boli, kot da se podaljsuje agonija dvomov in vprasanj.

in ko bi clovek ze lahko neustrasno stavil naslednjo sedmico, da je situacija dokoncna, da ni poti nazaj, takrat me objame z mocjo, katere njej ne bi pripisal nihce, po licu ji spolzi solza in rece "nocem te izgubit.".

aja, ne.
to zadnje sem rekla jaz.

dejstvo dneva: sovrazim, ko folk ne opravi s svojo preteklostjo.

2011-12-18T11:51:00.004+01:00

najbolj na jetra mi grejo tiste osebe, ki mi potem svoje probleme s svojo preteklostjo (pravilno uporabljen zaimek?) mecejo direkt v obraz.
fucking deal with it already!

radovednost ni lepa cednost. pravijo.

2011-12-14T18:22:00.000+01:00

pri vsaki zenski najdem nekaj, kar mi je pri njej najbolj vsec. (moskim ne dam dovolj pozornosti, da bi si karkoli zapomnila.)
del telesa, dolocena gesta, kako izgovori neko besedo, reakcija na kak bolj pogost dogodek, ali preprosto nacin, kako ji lasje vedno strlijo izpod tiste nepalske kape.

pri eni me se vedno fascinira stevilo obratov zlicke v salci kave, ko noter strese dve vrecki sladkorja.
ena je vedno, ampak res vedno, zaspala na trebuhu. 90cm postelja ni bila udobna za naju.
ena ima najlepso pisavo, kar sem jih kdaj vidla. moja zdravniska se je od sramote v njeni blizini malo popravla.
ena je popolnoma prevzela mojo gesto zacudenja, "ME?????", ampak naj ji bo. dobro se jo je naucila.
in na eno me se vedno spominja beseda "hipbone". ona je danes isto rekla zame.

in ja, mogoce me malo zanima, kaj si one zapomnijo o meni.

post-orgasmic haiku

2011-12-03T13:36:00.000+01:00

pike po vratu
vsaka druga bolj rdeca
manjka le kava

true story.

2011-12-01T19:05:00.002+01:00

all i want for christmas is you.. aja, pa se tehle par stvari.

2011-11-30T15:19:00.003+01:00

evo, pa se je zacela (uradno kao jutri) sezona blinkajocih luck, okrasenih sveck, bozickov, ki visijo z vsake vertikalne in horizontalne povrsine, za silo okrasenih smrekc in pomaranc s klincki na radiatorju. istocasno se bo zacela tudi sezona nakupovanja, dolgocasnih daril (ce dobim se ene stumfe se bomo zelo grdo gledal!), vrste v trgovinah bodo vir vseh frustracij, nasi "srckani najmlajsi" bodo starsem napravli 12 novih sivih las, doloceni bomo namesto rokavic uporabli kar kozarec kuhancka (mogoce bi si res bla mogla nabavt termovko, tale zima bo se cudna.) in za relaksacijo se bomo zmrdovali nad modicevimi spermiji.

in ko smo ze pri darilih, recimo da mi je par stvari res ostalo v spominu in nikakor ne pridem do tega, da si jih celo nabavim.

southern comfort - 19€
smashing book bundle - uradna stran - $48,90
hell yeah rokavice - uradna stran - $28
oh shit not you again predpraznik - amazon - $34,99
dolce gusto kapsule - 4,88€
clocky - mimovrste=) - 39.90€
super meat boy tshirt - uradna stran - $20
field notes, 3 zvezki - uradna stran - $9.95
xbox 360 - mimovrste=) - 289,99€
ellen, vseh pet sezon - cca $170
bananin kruh - cca 4€ (odvisno kje se kupijo sestavine)

... #onrepeat

2011-11-29T10:01:00.000+01:00

The Black Keys - Too Afraid To Love You [Live]

and i cant afford to lose
one more tear drop
from my eye

hvala bogu za budilko.

2011-11-27T17:16:00.000+01:00

danes ponoci sem izgleda imela "down the memory lane" edicijo sanj.
sanjala sem o tistem prvem poljubu, ko se je (med mojim nerodnim odhodom iz njenega zelenega avta) samo nagajivo nasmehnila in rekla "cau anci." ni potrebno dvakrat rect, da sem se takoj naslednjo sekundo vsedla nazaj v avto in se potem ob 3h ponoc zbudila z njenim msgem, da so ji vsec moji poljubi.
sanjala sem o plazenju cez tisto njeno velko torbo, ko je sedela na tleh moje sobe, iskala nevemveckaj, se poskusala umaknit in se s hrbtom zaletela v steno. potem sma sle v mesto in se dobile z mojo takratno punco. manjso cameo vlogo v tem delu sanj je imela tudi flasa sampanjca.

sanje so cudna stvar.
se posebej tiste, ko sanjas nekaj al super fajnega al pa super strasljivega, se zbudis, malo predramis, zaspis nazaj in iz nekega cudnega razloga se tiste sanje nadaljujejo?

in sanjala sem o tistem cudnem tipu z belimi cevlji.

kaj pa ce bi sli v kino?

2011-11-25T10:33:00.000+01:00

v kino ne hodim pogosto.
nekako se mi zelo redki filmi zdijo vredni tistih 6 ojrof. plus, filme veliko raje pogledam v komfortu domace postelje, ko lahko film pavziram kadar cem, ga zamenjam za kterga druzga, ce se mi prvi mogoce pa le ne bi dopadu (najveckrat pogledam samo prvih 15min filma, ker potem mi postane dolgcas. ce v filmu ni angeline ali jasona, seveda.), lahko si grem po extra kokice, se mile volje prestavljam po postelji, ce me zacne bolet rit, pred vrati wcja ni kilometrske vrste in - najpomembneje - ni mi potrebno poslusat tecn folk pred mano, ki res mora komentirat cisto vsako stvar, ki jo karakter v filmu naredi. NE, RES NE VEM, ZAKAJ JE SEL V TISTO SOBO! DEJMA SKUPI POGLEDAT IN BOMA VIDLE, OKEJ?! BABA ZARUKANA!

tudi s financnega stalisca je v kino it dandanes dokaj zahtevna zadeva.
ce si clovk vzame se kokice in nekaj za pit, plus ce pride do koloseja s trolo (ki naj bi se do konca leta podrazila za 50%!), potem pride koncna cena filma na vsaj 12 ojrof. ce prides v kino prehitro, da se ne guzvas do sedeza in mogoce pogledas se trailerje za prihajajoce filme (kjer mi ponavadi ze zmanjka kokic in potem pozeljivo gledam k sosedi, ki si je pametno nabavla ta velko steklenico vode), se gre pocakat v kafic ali v mcds. tu se pusti se dodatnih par ojrof. cena filma je ze pri 15€, za eno osebo. ce gre clovek na dejt in se gremo tisto "ne ne, danes sem glih zadela na lotu, itak da jst placam!" potem je vse skupaj 30€. po kinu se gre se na pijaco, itak. ali mogoce celo na vecerjo. in nazaj v mesto, s taxijem, ker po zadnjem predvajanju filma itak nobena trola vec ne vozi.

suma sumarum na koncu vecera: extremno drag lupcek. za "drugo bazo" bom izgleda mogla vzet kredit.

poanta posta:
recimo, da bi spodnje filme pa le sla pogledat v kino. kdo gre z mano?

Snow White And The Huntsman (mal drugacno od pravljice, ce smo skromni.)

Brave (pixarjeva risanka s skotskim naglasom?? SHUT UP AND TAKE MY MONEY!!)

The Hunger Games (se en iz serije filmov, kjer more folk prezivet igre. z velkim izborom znanih imen.)

struca kruha, tri mesece kasneje.

2011-11-20T21:20:00.004+01:00

zadev z zaslonom na dotik se ze dolg izogibam. kaj cem, obcutek za kaj tocno delajo moji prsti imam pri drugacnih zadevah, in tehnologije ni na tem seznamu. potem pa se s kolegom menima ob kavi, da imama (pravkar sem besedo "imava" spremenila v "imama". 1:0 za stajerscino.) oba od postelje (kjer se najvec zadrzujema) do racunalnika (kjer se zadrzujema kanjcek manj) max 3m, a vseeno oba raje na telefonu - z zaslonom nekih bogih 240x320px - pogledama mejle in kaj je novega na twitterju ali fejsbuku. lenoba, pac. in obema mora bit dolocena zadeva oooornk vsec, da za tistih par minut zapustima ugodje postelje. (ja, midva oba redno ob 5h zjutraj vsaki dan, pa ce z neba padajo uspicene prekle!, hodima na smarno in takoj po prvi kavi se na triglav. duh.)

in prejsni dan, po petih urah intenzivnega badmintona s svincenimi utezmi privezanimi na najinih gleznjih (a mogoce ze mal pretiravam?), grema k najboljsemu sosedu po kruh, ko nama pot prekriza simobilov stant. pojavil se je pred nama cisto nenapovedano. (mislim, da bi pri cppju morali zacet ucit tudi o nevarnostih teh stantov. vsepovsod so ze!) bolj iz radovednosti kakor potrebe se ustavima, in medtem ko mozeka odnese do police s stripi pri bliznjem kiosku, jaz povprasam totalno zdolgocasena usluzbenca katero ledvico bi morala prodat, da pridem do lastne tablice.
na moje presenecenje in na zelo glasno veselje moje denarnice (ah, naivnost), so mi bili pripravljeni stvar dat v last za 100 centov.

"zmaga! to je moje!" mi je odzvanjalo v glavi.

sicer sem ujela manjse neodobravanje s strani mozeka (ki je v prvih 48 urah od mojega nakupa tablice svoje stalisce spremenil totalno, a je imel sreco, da je akcija ze potekla), a sem ga dobila na svojo stran s preprosto logiko: "res je, vecina kaficev po prestolnici res ze ima brezpacen wifi, ampak zakaj bi se omejevali, sploh pa, 25€ extra na mesec ni tako zelo veliko. pac ne bomo zapravljali za druge bedaste zadeve. sploh pa, denar mora krozit!"

.
.
.

in sedaj jo imam, samsungovo tablico, polne tri mesece.
tipkovnica me se vedno zafrkava, najbolj uporabljena tipka bi bila backspace, tri pikice napisat je manjsi podvig (pika presledek backspace pika presledek backspace pika), stevilo poslanih sporocil je tocno 4, klic je bil samo en, pa se ta za testiranje videa. android brskalnik mi ne pase najbolje, opera je tudi malo cudna, tako da smo pristali na mobilni verziji ognjene lisice. tweetdeck ipd twitter klienti se niso izkazal, smo ostal pri uradni stvarci. evernote, toshl in odpiralni casi se redno uporabljajo, feedly jim pocasi sledi, vse ostale aplikacije so gor zato ker.. pa sej ne vem.

25€ na mesec vredno vprasanje: a se nekemu povprecnemu jozetu, ki na dan ne spise maljon clankov in mu ni nujno bit 24 ur na dan povezan z internetom, splaca imet tablico?
hja, niti ne.
sicer vedno veckrat vrzem uc na wordfeud in apparatus, tudi 1q84 se dokaj lepo bere v nepapirnati verziji, smrkce redno posiljamo na njivo okopavat robide in jezni tici se vedno cakajo na 23 levelu. a primarni namen tablice je internet in od tega nisem tako zelo odvisna, da mi mali zasloncek moje nokie E5 ne bi zadostoval.

my ghost.

2011-11-17T11:02:00.001+01:00

her lips pressed against
mine, my heart racing
her eyes and mind
wander
a constant craving she
fails to fulfill.

at night she sleeps
with ghosts of past
present is irrelevant
insufficient
(like funds on my credit card
when purchasing a gift, for her.
how ironic.)

and she says
babe
i wont be here forever
only long enough
to make you
love me.
(i know.)

"fucking hipsters!"

2011-11-14T11:24:00.001+01:00

nisem cist ziher, zakaj mi grejo hipsterji tko na jetra. zanimivo, proti emo folku nisem imela nic, se po britvice jim grem, ce zelijo. ceprav, da "mi grejo na jetra" je manjse pretiravanje. ne prezivim noci pokonc in ne kujem planov, kako jih spravit z oblicja zemlje. a se spomnite tasce iz serije allo allo? tiste, ki RES ne mara nemcev? in njena reakcija vedno, ko ji kdo nemce samo omeni? recmo, da je to moja reakcija, ko vidim hipsterja na copovi.

sploh mi ne gre v nos njihov stil oblacenja. jbg, vsi imamo svojga.
ampak ko hodijo po mestu v teh pritisnjenih hlacah skozi katera bi lahko vidl vse kovance v zepu (ta look je proslavil cruz iz santa barbare, s to razliko, da so vsi hipsterji tak prekleto suhi, da jih lahko veter zlomi), v tanki majici z globokim V izrezom (zenske imajo vcasih 5x prevelko majco, da se ja vidi, kako prekleto jim je vseeno; moski pa bolj pritisnjene ne bi mogli najdt, ker ljubavni tepih je pac potrebno pokazat! ce so sploh dovolj stari, da ga imajo, seveda.), z ocali z debelim crnim okvirjem brez dioptrije, klobukom, maljardo zapestnic in hektolitre parfuma na seb, pijejo nesladkan crn caj, sanjarijo o srecanju s svojim najljubsim bendom, katerga noben ne pozna in se njim najverjetneje niti ne dopade, ampak ta bend je trenutno "in" torej se jim mora dopadit, menijo se o kosilu brez mesa, ker jest meso je pac umor (delicious delicious murder!) in tega se oni ne grejo, in ce bi le lahko bi splezal se na greenpeace coln in sli resevat kite pred japonsko obalo. ampak ker pac ne morjo, svet je tako krut!, bojo pac sli do starfucksa (takoj ko ga pri nas zgradijo) po se eno latte mocha s sojinim mlekom, si kupli se eno 5x prevelko kapo, v usesa stlacli ipod slusalke, z najnovejsim ajfounom se checkinal v vsaki ostariji in se pritozval nad dejstvom, da foter spet ni placal prezivnine in zdej ne morjo it na sejsele za cez vikend. aja, pa world peace bi radi imel, ce bi se dalo. ktnxbai.

vem, da bi tudi za sk8tarje, savske punkerje in fuzinske cefurcke lahko nastela maljon stvari, katere me motijo, tile posti bi se lahko spremenil v novelo, ampak do hipsterjev imam poseben hate-hate odnos. na jetra mi gre njihov attitude. zdi se mi, da se ti se obnasajo se posebej "kul" in "ma daj ne seri, ti nimas pojma", ce se slucajno ne strinjas z njimi ti v glavo vrzejo prvo izdajo kersnikovga testamenta, zavijejo z ocmi, si popravijo cigaret nazaj v drzalo in zamahnejo z roko ces, "daj se prosim skensli iz rufa".

*facepalm*

dan 5 & 6: thank you and have a nice vueling.

2011-11-10T12:57:00.008+01:00

na zadnji dan v lizboni se ni zgodilo nic extremno zanimivega, nadaljevali smo z ze ustaljenim ciklom "pivo - se eno pivo - mal naokol - o lej, pivo". se vedno mi je sedenje v kaficu za mizo polno praznih 2dcl kozarcev piva, in kroznikom ali dvema oluscenih tremoços (ce kdo ve, kje se lahko ta semena dobijo tudi pri nas, do tell!), ena najboljsih stvari za preganjanje casa. druzba se je razpricala, cas je mineval in enkrat ponoci, ko je zunaj se vedno bilo prijetno toplo (27°C) smo se spravli domov.
z lokalnimi norcki na trolo, mimo ponovno polnega fuzbal stadiona (zivijo in dihajo za lokalne ekipe), izogibanje podganam bliznjega gradbisca in prestopanje verige, ki je iz meni neznanega razloga zabetonirana v tla na sredini ceste.

naslednji dan me je cakal samo transport do lizbonskega letalisca, salcko zadnje kavice sem si vzela zraven na pot (za spomin!), konstantno presedanje in gledanje na uro v barceloni in koncni pristanek v nocne benetke.

kdaj grem spet?
spomladi. in brez presedanja.

#safr

2011-11-04T14:20:00.001+01:00

danes se poslusa sarah mclachlan.

hold on
hold on to yourself
cus this is gonna hurt like hell

modra kroglica v modro skatlo.

2011-11-03T11:47:00.000+01:00

sranje.

.
.
.

se enkrat.
kaj pa ce ta velko leseno kotaleco stvar dam v luknjo, jo zasraufam na kratko palco, to pripopam na vrteco stvar in.. aja, ne, to se potem ne bo vrtelo.

hm.
kaj pa ce dam dolgo palco nad luknjo, da modra zogica ne more padet noter, kratko palco v.. caki. potem se s kroglico nic ne bo naredlo. to ni dober.

.
.

recimo, da dolgo palco pripopam na onole vrteco stvar, in potem ta kratko palco zasraufam na drug konc dolge, da se bo vrtelo, in ce spodnji steker vtaknem v zgornjo baterijo, dam ta malo kotaleco stvar na zgornjo polico, potem bo dol padlo in prizgalo baterijo tocno takrat, ko bo modra zogica padla v luknjo IN JO BO KRATKA PALCA SPEKLA V MODRO SKATLO!!!

u
u
u
u
press play

.
.
.

sranje.

igram apparatus.

your free verse.

2011-11-01T13:28:00.002+01:00

her hands kept "accidentally" touching my crotch, to see if i was turned on.
i wasnt.
which was unusual. i'm most often wet before my pants come off.
unusual because her inner thigh is my favourite place to rest my hand, and if i could id put up a tent between her legs and live there, with my tongue teasing her clit every morning and before her afternoon tea.

so she tries harder. she pushes harder. she moans louder. she bites my neck harder.

but its just not hard enough.

all she wants me to do is bend her over the edge of bed, spread her legs, ram that 20€ substitute inside her, leave bite marks on her back, call her a dirty slut and make her cum a thousand times in my mouth.

but all i want to do is

fall in love.

❤

2011-10-30T12:57:00.004+01:00

pravijo, da ni uradno, dok ni na FB.

"12 ur groze, gorja in gravza". jst bom v prvi vrsti.

2011-10-26T19:33:00.004+02:00

ne maram grozljivk.

oziroma drugace: ne maram filmov, kjer pretiravajo s hektolitri krvi, letecih odrezanih udov in poskusajo najti najbolj nagnusen nacin za ubit cloveka.
kako sprevrzene morajo biti tvoje misli drugace, ce te rajca gledat kako nekoga mucijo, mu nezavestnemu prerezejo ahilovo tetivo, in ko se zbudi recejo, da lahko gre. tip se vstane in seveda potrga vse mozne vezi, tetive in misice blizu gleznja.
mogoce se opazi, da je bil zadnji film s taksno tematiko, ki sem ga celo do konca pogledala, hostel. iz davnega leta 2005. nekaj sem se potem se matrala z zago, ampak tega sem gledala po principu "dialoge se gleda, za vse ostalo je zadnji del blazine veliko bolj zanimiv in fascinanten". drugi del sma s kolegico celo sle gledat v kino. ne vem, kaj tocno nama je slo po glavi ob nakupu kart, a se nikoli nisem bila tako zelo hvalezna za odmor na polovici filma.

da se o piscih teh stvari niti ne menimo. na cem TOCNO so ti ljudje, da se cesa taksnega spomnejo?? ce kdaj z njimi ostanem na kaksnem samotnem otoku, kjer je pomanjkanje hrane, se raje sama ustrelim, kot pa da vidim cesa vse so zmozni. jebiga, ideje ze imajo, sredstva bodo pa tudi nasli. dvomim, da bi se prvi spomnal kokos nekam porint al pa testirat proznost bananinih listov.
ce je v skupini se kaksen korejc je situacija pa sploh roznata. (</sarkazem>)

veliko raje gledam one klasike tipa the shining, psycho, birds, itd. tle se je vecina filam gradila na spletkah karakterjev in suspenzu preden se je karkoli zgodilo. glasba v filmih je takrat bila eden glavnih komponent filma, dandanes se gre za kri, nagnusnost in prodaje pravic do komadov.

aja, v kino dvor imajo ze cetrti maraton grozljivk.
"12 ur groze, gorja in gravza".
jst bom v prvi vrsti.(</sarkazem>)

dejstvo dneva: ne maram obcinstva med delom.

2011-10-25T15:41:00.004+02:00

takrat sem totalno asocialna oseba. ce se le da tudi winamp ne igra.
in ja, vem, da je tebi super kjut, ko se mi vsedes v narocje in pricakujes, da bom mirno nadaljevala z delom. in ko imas ti vsakih 5min pripombe, jaz v glavi ugotavljam, da je bil srednji vek za dolocene stvari zelo prikladn. (mucilne naprave press)

"oh god, I don’t give a fuck about her age. she could fuck me any day.

2011-10-23T09:48:00.001+02:00

gospod pavle je car.

2011-10-22T20:00:00.004+02:00

vsedem se v avto, predrzno se pridruzimo drugih kamikazam v tipicni petkovi guzvi na cestah prestolnice in odpravimo se v lasko.
lahko bi rekli, da se gre za tipicn studentski petek, ko se skupaj z maljardo drugih stajercev odpravimo na rodno grudo oprat cote in pojest doma skuhano govejo zupco, a na vcerajsnem petku ni bilo nic tipicnega.
tokrat v poslovne prostore laske obcine nisem sla urejat papirjev za pacnekaj, ko si me podajajo kot pingpong zogco iz ene pisarne v drugo, in tudi zupce nisem pojedla na bolj obicajnih 260m nadmorske.

urco kasneje se je par avtomobilov zbralo na parkiriscu ob savinji in se preden sem si uspela do konca zapret jakno so iz prtljaznikov zaceli spravljat vozicke in pse. pocutla sem se kot najvecji totalni outsajder, ker nisem imela ne eno ne drugo. (ideja za biznis: najem vozickov, psov in/ali dojenckov za samsko osebo, ki se odpravlja na kaksen family type event, in bi se rada izognala tipicnemu "kdaj bos pa ti imela druzino?" vprasanju.) naslednjic prinesem zraven oba mackona, pa naj se psi derejo kokr hocejo.
po stopnicah do grajskega trga pocakat vse mlade druzince, ki so se stopnicam raje izognale, kmalu zatem se nam pridruzi se "man of the hour", gospod pavle. maticar. preveril je, ce sta punci kljucni za danasnji veliki dogodek prisotni in prisebni, in povabil nas je v prvo nadstropje upravne enote lasko.
par vrst zelenih stolov, neke plasticne zavese. pisalna miza in racunalnik. tipicna pisarna. sploh ne prostor neke ceremonije, kjer se dve osebi tudi uradno zaobljubita. dva nadebudneza s fotoaparatom, par dojenckov in en skoraj slep pes, v prvi vrsti pa dve, ki sta imeli potne roke. celotno stvar sta sicer hoteli mal pomanjsat, ker "saj to ni prava poroka, tista se pride.", a se je vidlo, da jima je dalec od vseeno.

naslednjih petnajst minut je bilo dokaj nespektakularnih, vse je slo po ustaljenem protokolu. gospod pavle je sicer hotel v govor vnest malo manj uradnosti, pokazat, da delo opravlja z veseljem, cetudi mu nadrejeni hocejo dihat za ovratnik, a beseda "registracija" je vsakic urezala v usesa.
jebal te avto, moja predraga drzava.

in ko je gospod pavle rekel, da naj si le dasta lupcka, da bo slika lepa, smo gostje z veseljem zaploskal. punci bosta skupaj se kar dolgo casa in za to se je splacalo gledat tiste grde plasticne rastline na pisalni mizi.

cestitke obema, in na mnoga leta.

pon & zi.

2011-10-19T19:18:00.000+02:00

dan 4: chillaxanje.

2011-10-19T10:05:00.005+02:00

ta dan nisem naredila zelo veliko, ker sem imela samo eno nalogo: chillaxanje doma.
leva roka (ta s tattoojem) mi je namrec nenormalno otekla. naenkrat sem dobila preview moje roke, ce bi imela +50 kg. not pretty. videl se mi je samo clenek kazalca, vsi ostali niso obstajali. obcasna mrzla mokra brisaca direktna roko je bila orgazmicna pogruntavscina.

glavne dve zapovedi sveze narejenega tattooja so:
1) brez direktnega sonca
2) brez morske ali bazenske vode.
leta 2008, po zadnjem obisku alexa in po zadnjih olepsavah tattooja ribe na moji nogi, sem takoj naslednji dan prekrsla obe zapovedi.
s takratno punco sma namrec sle na kampiranje po najbolj vrocem delu spanije, andaluzijo. temperature totalno razgretega avta so presegale komfortno zono, hvala bogu za klimo. in jebiga, ce smo ze na morju, potem bomo sli tudi v vodo. pa ce je slana al pa ne.
po koncu dopusta je riba, zaradi suhe koze, izgledala kot da ima luske.
ups?

tokrat tega raje nisem ponovila, tako da sem vecino dneva bila v senci. se tistih par momentov, ko sem stopila na balkon, se mi je zdelo, da se lahko poistovetim z vampirji; peklo je za znoret!

zvecer je prisla na obisk kolegica, do konca sma spile se tistih par 2dcl steklenick piva, in to je bilo to. zatorej tokrat samo par fotk iz prejsnih dni, vecina posnetih z mobitelom.

vse, kar so mi rekli, da ne smem.

2011-10-12T19:55:00.001+02:00

po stanovanju tecem s skarjami in kolekcijo nozev
s tal z veseljem poberem keks (pet sekundno pravilo!)
po kosilu odplavam tri dolzine v olimpijskem bazenu
sibice in vzigalniki so moji najboljsi prijatelji
zobne nitke nisem uporabila niti enkrat
pri nami ne pogledam ne levo ne desno
rumen sneg je najboljsi

in imam rada tebe.

dan 3: taaaatttttuujaaaa maaam!!!!

2011-10-11T11:44:00.007+02:00

pondelk je bil v pricakovanju skoraj glavnega razloga za tole potovanje: tattoo.

(stara mama me bo sicer ubila a) o tem tattooju razmisljam ze ohoho casa. kljub temu, da do pol ure pred samim zacetkom nisem vedla kaj bo motiv, sem vedla taglavna podatka: na katerem delu telesa ga hocem (od zapestja do komolca) in kdo mi ga bo naredil (alex iz studia 22, coimbra portugal).
okej, mogoce sem se se odlocevala na kateri roki bo (po horoskopu sem devica, simetrija mora bit!), a o majstoru ni bilo najmanjsega dvoma.
alex je eden najboljsih oseb, kar sem jih kdaj spoznala. v vsem mojem casu na portugalskem je bil vec kot le "oni tattoo majstor iz one ozke ulice", skupaj sva naredila kar nekaj projektov in dejstvo, da zna super freestylat se mu steje samo v plus.

zajtrk, kava, metro postaja picoas, rede expressos (avtobusna postaja), tecni portugalci, ki morajo sedet na sedezu tocno dolocenem na svoji karti, ceprav je njihov sosednji (ne, nisem bila vpletena v tole, a slisal ju je cel avtobus), brezplacni wifi internet celo pot od lizbone do coimbre (minus par zaselkov, kjer po mojem se elektrike nimajo), tocen prihod v coimbro in pesaka do centra mesta.
center mesta sicer ni dalec, a tista avenida se vlece v 3pm.

in potem kava v kaficu santa cruz.
kafic, kamor sem sla na kavo skoraj vsak dan v tistih skoraj petih letih. ni ga boljsga. kvaliteta kave vsake tolko malo niha, a prijaznost natakarjev bi lahko izvazali. vsi so preko 40, meni najljubsi je skoraj 70. in ta je vedno najbolj nasmejan.
tako je bilo tudi tokrat. videl me je ze, ko sem sla cez bliznji trg, "praça 25 de maio", zacel mahat in se preden sem se sploh lahko vsedla sem ze slisala tisto moje standard narocilo "um café cheio e uma torrada" (mal podaljsano kavo in toast). ni ga boljsga.

kmalu sta se mi pridruzila se alex (njegov studio je v sosednji ulici, 50m stran) in njegov kolega, ob kavi smo se s skupnimi mocmi odlocli za motiv in jaz sem se cudila nad dejstvom, da je slab glas johna prisel tudi do portugalske.
alex je sfinaliziral dizajn tattooja, massimo mi je zazelel veliko srece in se odpravil po pivo, jaz sem se probala cim bolj udobno namestit na ze dobro znani beli stol in smo sli.

cca 4 ure kasneje, s koncnim rezultatom ne bi mogla bit bolj zadovoljna. (boljsih slik nimam. apdejtam, ko se ornk zaceli.)

...

2011-10-11T11:33:00.000+02:00

dan 2: nedelja. nedeljkasto. 'nuff said.

2011-10-05T11:46:00.024+02:00

nedelja se je zacela zelo "nedeljkasto"; spanje do poldneva, pocasn zajtrk, ob se bolj pocasnem odlocanju, kaj se bo delalo. "gremo od kafica do kafica, na kavice, pogledat tisto portugalsko varianto oktoberfesta, nekaj pojest, do zvecer pa morama bit na drugi strani mesta, ker smo zmenjeni za ribjo juho."

in sma sle.

najprej na kofe do parkeca s prostozivecim in totalno nadleznim petelinom, cez cesto na vrt od die deutsche botschaft in lissabon, kjer se je na razmeroma majhni povrsini kar trlo nemcev in natakarc v leder opravah (madonna with big boobies!), kriglov je bilo na vseh mizah puno (liter piva je stal 6.50€), in curry wurst je res izgledala odlicno.
proste mize na zalost ni bilo (sploh pa, kdo pije pivo takoj po jutranji kavi?), tako da sma raje sle preizkusit "bralne stole" v sosednji park. (fotke, razen tega twita, na zalost nimam, ker sem raje uzivala v cudoviti iznajdbi.)

ko je sonce pripekalo res ze skozi vse drevesne krosnje in ni bilo vec nikjer se za skrit, smo sli po malih ulicicah do centra lizbone, in po prejsn-dan oblegani aveniji do reke tejo.

reka tejo, preko katere je postavljen najdaljsi most evrope (ponte vasco de gama), ima (vsaj zame) to zanimivo lastnost, da sicer je reka, ampak ima zaradi vsega morskega prometa in istocasno sploh ne blizine morja, fenomenalni vonj po morju. galebi, recni ali morski, ne pomagajo pri razblinitvi te fantazije. (pri lasti tistih parih stebrov so tekmovali s popolnoma mestnimi golobi.)

zvecer smo sicer res imeli splaniran it na ribjo juho (ki je res nomnomnom dobra!), ampak smo si nekje med najboljso cokoladno torto na svetu in trejim kozercem piva premislal, pozabil, da ob nedeljah veliko stvari ni odprtih (pa kje je ta kriza o kateri portugalci kar naprej govorijo??), in na koncu vecera pristali v enem majhnem kaficu, kjer je bil "prego" (zrezek v kajzerici, s senfom) za prste obliznat dober.

noc se je koncala tako pocasi kot se je zacela; zram balkonceka, s pifcem v roki.
lepo je blo.

dan 1: protest? extra zame?! ja kak lepo od vas!

2011-10-04T11:15:00.014+02:00

let do lizbone je bil super udobn, ker nas je na letalu bilo bolj malo (kdo pri zdravi pameti bi sel kamorkoli ob 8h zjutraj?), tako da se nas je par, kljub tecnem prigovarjanju stevardes, presedlo v proste vrste in zleknal cez vse sedeze. a jbg, za 2€ drago kavo lahko zraven dobim se malo vec prostora za kolena.

let je sicer bil tocn, ampak nas je ena izmed stevardes malo zmedla s svojimi stevilkami in nerazumljivo anglescino.
iz barcelone smo sli par minut po 8h, let naj bi trajal 1h in 25min, v lizbono smo prisli 10 do desetih, in kao pet minut zgodaj. po cisto nobeni matematiki tole ni logicno.
in kljub temu, da naj bi se vueling smatral kot nek hotel s samo eno zvezdico, res mislim, da bi se tistih par stavkov stevardese lahko naucile bolje izgovarjat. vem, da je vueling spanska firma, in da so pocen, samo vseen. ce moras vsak dan vsaj 3x ponavljat tistih par stavkov o varnosti, a ne bi blo super fenomenalno, ce bi te potniki na letalu razumeli? mogoce imas na tocno tem letu nekoga, ki prvic leti in bi ga informacije o zasilnih izhodih mogoce zanimale?! tisto kriljenje z rokami razumem samo zato, ker sem monolog o zasilnih izhodih in moznem upadu kisika v kabini slisala ze maljonkrat.

lizbona se je odlocla svoj T2 terminal malo preuredit. po portugalsko, seveda. to pomeni, da je sedaj vse zmesano. prej so bili outgoing in incoming potniki loceni med sabo, sedaj se vse skupaj pomesa. pardon, se ne. ker je vmes ena tanka steklena plosca. zmeda je pa taksna po tistih stopnicah, da niti smesno ni vec.

do postaje aerobusa, manjsi krogec po lizboni in na kavo ter toast. tipicen zacetek dneva na portugalskem, vsaj zame. izgleda je bil prvi dan dopusta v stilu besede "tipicno", ker sma se odpravle tudi na tipicno kosilo (bitoque = zrezek s pomfrijem, jajcem na oko, kepico riza in parimi olivami), poplaknjeno s pifcem. seveda.

in ker so, vsaj glede na zadnje mesece (leta?), tudi protesti in demonstracije tipicno portugalske, so ga extra zame organiziral tudi za moj prvi dan. (naslednjic so rdeca preproga in fanfare resnicno dovolj.)

ene dve ure kasneje je slo morje ljudi mimo, do prve gostilne. ampak svojo drzavljansko pravico so izpolnal. in cez dva tedna jo bodo spet. vztrajni pa so. upam, da jim bo kaj pomagalo.

.
.

ker smo dan zaceli s pifcem, smo ga tako tudi koncali. parkrat sem skor izgubila zivce, ker so me natakarji vztrajno popravljal in gledal kot tele v nova vrata, ce sem za pivo uporabila napacno besedo (namesto imperial sem rekla fino, ker sem tako pac navajena). kljub temu, da sploh ni napacna beseda! to je tako kot da bi v sloveniji narocil pIvo (povdarek na crki I), in bi te natakar cudno gledal, ker se v bistvu rece pivO (povdarek na crki O). kljub temu, da pomeni cist isto! in da vsi vejo o cem govorim, samo ker se beseda fino uporablja malo visje od lizbone, se zdej delajo fine. (tee-hee)
plan je sicer bil, da gremo tudi na nogometno tekmo futbol kluba benfica, ampak se razen najvecjega fana nobenmu ni dalo. tako smo se cisto po polzje prestavli na drugo stran trga, spili ginjinho (visnjevc) ali dve, sli na hitro vecerjo in domov.
dan je bil dolg, a zabavn.

dan 1: hvala bogu za simobil in stanje porabe.

2011-10-01T06:16:00.000+02:00

ceprav mi, iskreno povedano, ni sploh jasno kako mi je ratal v tistih urah v benetkah dol potegnat 330mb podatkov (ker sem res sla samo parkrat na FB in uploadat tele popotniske zapise vredne pulitzerjeve, to pa niti pod tocko razno ne more bit toooolk velik), pa vseeno hvala bogu za opozorilna sms sporocila s strani simobila o porabi. zdej vsaj vem, da bom do konca tegale tedna (ki se se prav zacel ni, hehe) res samo na wifi.

v barcelono smo prisli z enourno zamudo, ampak se nisem velik pritozevala. ena ura manj za prezivet in precakat v barceloni, kjer imajo totalno neudobne stole z naslonjaci za roke, kater ne mores premaknat v vertikalno pozicijo, da bi se lahko ornk stegnu in zaspal. bastards.
je pa zato veliko lazje najdet vticnice (za popotnike: pri dostopu do gate B, mal naprej od sky centra) in varnostniki ne tezijo (ker so prevec zaposleni s fijakanjem na segwayu po terminalu). in, mogoce je tole dnevna rutina preden se nabere veliko ljudi, ampak tele ventilatorje bi ze lahko izklopli. mrzlo je.

aja, kava iz avtomata je bruh. priporocam samo, ce je potreben tist extra sunek za branje sportskih na wcju.

dan 0: italijani in smisel za cas sta dva pojma, ki sta si galaksije narazen.

2011-09-30T23:09:00.000+02:00

ceprav sem stiri ure bul'la v tablo z napovedanimi odhodi, in ceprav se je z vsako nadaljno uro pojavljalo vedno vec opozoril o zamudah, sem bila mnenja, da moj let ne bo imel podobne usode.
velka napaka.
pravkar se je na tabli nad salterjem stevilka 10 napis s tagom nasega leta in casa odhoda spremenil v genericno reklamo za "self check-in in aeroporto", in na semaforju letov se je pokazal nas novi "pricakovani" cas odhoda; pol ure kasneje.
imam obcutek, da se bo tale cas se malo prestavil.

pa tako sem se veselila se nekok spravit do prvega prostega sedeza, porint rugzak v onboard luggage compartnent, se zrint v sedez, pripet tisti tecni pas, ignorirat vse extremo glasne reklame za loterijo letalske druzbe, ter koncno odspat par kitic.

bollocks.

dan 0: jst ne cutim vec moje riti.

2011-09-30T20:41:00.001+02:00

a mi lahko nekdo pove zakaj na letaliscih skrijejo vse vticnice?
no, ne cisto vse.
na beneskem sem nasla - pisi in risi - 4.
zdi se mi, da je to neko magicno stevilo. npr: na vsakih sedem terminalov ena vticnica. drugace si ne znam razlozit zakaj imajo na mednarodnih letaliscih tako malo prosto dostopnih vticnic. (to je ono, ko ne splezas cez steleno pregrado nekega salterja in popolnoma prestrasis usluzbenko dubai air, ko ji izklopis racunalnik, ker halo?! moja tablica bo crknala in jst moram videt, kaj je na koncu naredil mcdreamy!!)
plus, zanima me zakaj so tla, tam kjer ze so vticnice, vedno tako zelo umazana. da bi bil kaksen stol blizu je ziher kontra fengshuju letalisc.

*nekaj cas kasneje, ko se tablica nafila do 54%*

in zdej, ko pijem ta pregresno dragi double cappucino (ce pa italijani ne znajo narest smetane, potem pa tud nic nocem), poslusam amerisko familijo tecnarit nad majhno porcijo testenin in pomanjkanjem neke supe duper pijace z mehurcki, ter poskusam temu extremno ustrezljivemu usluzbencu dopovedat, da naj me prosim pusti pri miru, ker se mi res ne da, ugotavljam, da...

HOLD THE PRESSES!!

aaaaaaaa, moj let se je prestavu iz desnega dela table odhodov na levega!!! to pomeni, da bo kmal cehck-in!! kar pomeni, da bom lahka sla sedet nekam drugam. nekam, kjer je kao mal bolj fancy! pa bom lahko dve uri izlozbe trgovin gledala! woooohoooo!!!!

.
.
v barceloni moram pa spet cakat.
pakajsitijafukjen.

dan 0: pa dajmo spoznat letalisce.

2011-09-30T16:13:00.001+02:00

(ceprav smo v EU in racun za prenos podatkov naj ne bi bil hrvaski, sem vseeno prvic v zgodovini v airplane mode. no, ne jst, take tablica. pred mano je se nekaj dolgocasnih ur preden bom v letalu.)

prevozi s cudnim imenom, ki me spomne na sinuse, me koncno le poberejo pri iliriji, danes greva v benetke samo jaz in james, phd kandidat, ki je bil vceraj na konferenci o autizmu. skot z zelenim puloverjem (a nimajo irci monopola na zeleno barvo? mogli bi.), iz nekega mesta na severu skotske, s pol populacije slovenije, kjer se primarno ukvarjajo z nafto in izkljucitvami srednjesolcev. (im on theee eddgee, theeee eeedgeeee of glooooryyyyy..)

ves, da si na letaliscu veeeeeeliko prezgodaj, ko je na partenza tabli zadnji vpisan let ob 20:40h, le-ta pa je se dve uri pred tvojim.

letalisce marco polo, (im on theee eddgee, theeee eeedgeeee of glooooryyyyy..) ena izmed dveh restavracij s picami, k so slabse kot iz kuhinje moje osnovne sole, in kava, ki ni dolce gusto. (in ne, nisem narocila un americano, ker nocem dve deci mlacne vode, kateri okus po kavi daje slabo umita salca, v kateri je postrezena.)
stoli so flurescentno zeleni, kao udobni, in ne priboltani v tla. to je dobro. imam obcutek, da jih bom se dodobra spoznala.
pred mano velika in glasna italijanska familija, za mano skupinica angleskih penzionistov, vsak s svojo knjizico sudoku, malo naprej na desni francozinja, ki ima ze kar nekaj minut dokaj energicen telefonski pogovor. (im on theee eddgee, theeee eeedgeeee of glooooryyyyy..)
nasploh so vsi tu okoli mene dokaj glasni. kot da ne bi vedli, da sem ze od 5h zjutraj pokonc in da je 550g nalgesin ze zacel popuscat. skrajno nevljudno od njih.

po glavi mi gre samo in izkljucno spanje.
ni najmanjse sanse, da se spravim na bus do centra. benetke sem vidla ze tolikrat, da mi je cisto vseen, ce se jutri potopijo za extra 3mm. most vzdihljajev bo naslednji teden se vedno tam, gondole pa tudi.

(im on theee eddgee, theeee eeedgeeee of glooooryyyyy.. tale zena bi resno morala zamenjat svoj ringtone.)

-----
to be continued... dan in noc bosta se zelo dolga.

if not now, then when?

2011-09-28T23:15:00.000+02:00

popolno nasprotje.

2011-09-27T12:49:00.003+02:00

vecino njenih misli dobim v kratkih povedih,
najveckrat v posameznih besedah.

vsaka
v
svoji
vrstici
nanizanihenazadrugobrezpresledka

in vcasih mi poslje lazi.

džez.

2011-09-25T11:17:00.002+02:00

gil scott heron, chet baker, miles davis, duke ellington, thelonious monk, dizzy gillespie, stan getz, herbie hancock, ella fitzgerald in carlos jobim.
carji in carica. od prvega do zadnjega.
hrana za duso.

The Gil Scott Heron mix by jsmooth995

too old to believe in miracles.

2011-09-24T20:46:00.002+02:00

dj krush slowly occupying my mind as i
exhale, cigarette smoke abandons my
throat and fills the space around me. the
striking image of her collar bone aches
when i try to decipher clues she left for
me in the photograph. (at least i think she did.)
in her strange language a caption, "tomorrow
ill tell you a story of how we met." over exposure
electrifies the curvature of her sharpie-drawn
tattoo. i inhale again, confuse the songs and
static from the radio, and allow myself to
fall. because sometimes, when it hurts like
this, i dream her away in dark red nail polish,
"maybe this time she wont leave.".

dejstvo dneva: ttttt

2011-09-24T17:04:00.001+02:00

na disku imam vec kot 30 datotek z imenom ttttt. temu sledi neka popolnoma random stevilka.

...

2011-09-23T14:11:00.004+02:00

... #onrepeat

2011-09-21T20:24:00.000+02:00

Sven Van Hees - Before Afterhours (Heatwave preview)

tale komad.
s tabo.
zdajle.

happy birthday to me.

2011-09-21T01:56:00.002+02:00

manjkas mi
danes se posebej

jst v bistvu nimam pojma kaj delam. nikol.

2011-09-20T15:50:00.001+02:00

med neko voznjo od ljubljane do laskega sma imela s fotrom enega tistih pogovorov, ko ti iz vseh por rine "aawwkkkwaaaard!!!". (pomemben podatek je tudi ta, da ima nasa familija dokaj zjebano komunikacijo. oz. najveckrat je niti nimamo. a jbg, smo tipicna slovenska familija; manj kot se vidmo, rajs se imamo.) spraseval me je nekaj o tem, zakaj se vedno delam na avtorske, zakaj se ne zaposlim, zakaj imam samo garsonjero in ne mogoce dvosobno stanovanje, zakaj nimam avta, itd.
verjamem, da ga je moj odgovor mal presenetu, ko sem rekla, da mi tkole cist pase in da ne mislim spremenit dok ne bom imela potrebe po cem drugem.
zakaj bi se matrala?

ceprav je to vse res, pa moram priznat, da...
jst v bistvu nimam pojma kaj delam.
nikol.

veliko ljudi iz preteklosti (pac, vsak je sel svojo pot) mi, ko se nam te poti koncno le spet za par momentov prekrizajo, pove, da imajo sedaj ze druzino, dva otroka, tri doktorate iz nevemkaksnihznanosti, psa, kredit na hiso in sledeci teden se pregled pri zobozdravniku (resno! tole so mi v zadnjih parih tednih povedal trije! pa se prej nismo vidli vsaj par let!)
potem vse te njihove "dosezke" primerjam z mojimi in ugotovim, da je meni tudi fajn. kljub temu, da imam samo garsonjero v najemu, dva macka, peshondo, niti ne neke resne veze in sploh ne vseh nogavic poparckanih. ja, KLJUB mojim letom. (i know, teh horror!)

enkrat v srednji soli smo imel namesto ure slovenscine uro nekega psiholoskega spoznavanja. vsak je dobil predse prazen A4 list in receno naj je bilo, da naj tu narisemo velko drevo. (i know.) oziroma, drevo, ki naj bi predstavljal nas cez pet let. (i know. i know.)
sosolka na levi je pricela risat neko extravagantno drevo z maljardo vej in listov, potem se neki golob blizu in kao neke japke. (res je rada pila jabija.)
sosolka na desni je narisala grm. (mogoce ni dobro razumela naloge?)
jaz pa sem narisala eno najbolj simpl drevo ever! horizontalna crta po sredini lista je bila zemlja, potem dve paralelni navpicni crti sta bili deblo, nekaj krogu podobnega je bila krosnja, in ta-daaa!! moje drevo.

tisti WTF? pogled psihologinje, ko je v roke dobla moj papir, je bil neprecenljiv.
mislim, da si je zadevo predstavljala kot mojo lenobo. roko na srce, sej sem res lena glede dolocenih stvari. sem pa zato, enkrat v teh letih od srednje sole naprej, skapirala, da je toti drevo v bistvu bil super zdetajliran plan za mojo prihodnost. pac, stvari naj bojo simple. bolj kot kompliciras, slabse je. vcasih naredis nekaj impulzivnega in je super, vcasih pa naredis nekaj, kar se na koncu izkaze, da je bla slaba odlocitev, ter upas, da si se iz tega kaj naucil. ce se nisi, a jbg, pa mogoce drugic.

tako da, ja.
tale moj plan gre tocno po.. errr.. drevu.

diplomacija FTW.

2011-09-19T18:55:00.003+02:00

[WARNING] kao neki safr post. youve been warned.

do vceraj okoli 13h, ko sem pocasi jedla falafel (z repo, ewww), sem bila prepricana, da sma vredu.

ja, med nama je res malo distance, ena do druge se obnasama bolj diplomatsko kot na tisti prvi kavi v macku, ampak bila sem prepricana, da je to samo zaradi trenutne situacije, ko ne ona ne jaz nimava casa.
njej se je zacela nova veza, tip je res eden boljsih predstavnikov moskega spola, kar sem jih kadarkoli spoznala, privoscim jima vse in se vec. cisto logicno je, da vecino prostega casa prezivi z njim. jbg, jaz sem lani obnasala na enak nacin. "hos before bros", al kako je ze? jaz imam pa tudi vecino dnevov zapolnjenih z delom, sestanki in resevanjem sveta na petkovsku.

za trenutno situacijo bi lahko z najvecjim veseljem in lahkoto krivili mene. saj me je, na zacetku. oziroma, saj sta me oba. (imam obcutek, da me on se vedno.) jbg, v obraz mi je bil vrzen podatek preko katerega nisem mogla kar tako. in sem si vzela cas zase, cas brez nje in cas brez njiju. mogoce je to bila napaka, ne vem. mogoce me sploh ne bi blo smelo motit, mogoce bi mogla vse skupaj sprejet kot samo se en del njenega zivljenja. ampak u picko materno, zakaj naj se pred NJO pretvarjam?? pred mojo "najboljso prijatelco".
anyway, od takrat se je stvar v moji glavi ze spremenila, zracionalizirala, postala del vsakdana. tole se bo slisalo grdo, a ni misleno na tak nacin (obljubim): vseeno mi je zanju. vesela sem, da sta srecna. da je ona srecna zarad njega in da je on srecen zarad nje. ampak ne zbudim se s to mislijo, in tudi cez dan zelo malokrat, ce sploh!, pomislim na njiju.
pac, tam sta.
in ja, sem upala, da oktobra naprej, ko bojo izpiti mimo, ko bo lahko spet malo zadihala, ko bo vec v centru ljubljane, ko mogoce ne bo imela vseh 15min med predavanji zasedenih, da boma pa takrat lahko spet "jaz in barbara". da bova sle do bivsega lana in tam cel popoldan pile kavo. tri kave. kot ponavadi.

potem pa, ravno sredi ugriza v falafel (pa zakaj mi je dala se petersilj noter?!), dobim sms in noter napisano vprasanje "coj, a ti gres k njej danes zvecer?". - kam "k njej"? kaj pa se dogaja "pri njej"? - "ono za rojstn dan"

a-ja.
izgleda je povabilo slo z onim golobom, ki kolegu ze dve leti nosi moje xxx fotke.

.
.
.

a ves oni pogled srne, ko ji nasproti pripelje avto?
ko ve, da ni izhoda, da je to bilo to, ko je istocasno v soku in zalostna?
zalost, ki potem preraste v jezo.

potem pa si reces "lej, ne da se mi.", zamahnes z roko, zgradis extra zid okoli sebe in se delas, da ti je vseeno. ker ti sploh ni vseeno, ampak mater, da ji ne bos tega pokazala! in *puf*, sedaj pa je ena izmed zadnjih misli preden zaspim.
super.

crazy cat lady to the rescue!!

2011-09-18T13:50:00.008+02:00

ker se izgleda rada zbujam z zvokom premetavanja peska po plastiki in ker izgleda tudi za vikend ne maram spat dlje kot do 8h.... sem nama s totim mackom priskrbela se enga par mesecev mlajsega hudica. predstavljam, NIGER.

(opomba: tale fotka je se najmanj meglena. tipo ni nikol pr mir!)
v tem tednu, kar je z nama, je dobil ime (opcije so bile se brane in nekaj, kar niti napisat ne znam), s taprvo budalo sma ugotovila, da niger ni nikol pri miru, da zna zelo visoko skakat (plezanje po steni mu ni tuje sploh, tud ce ga nekaj nevidnega ne prestrasi), vsake tolko celo spravi kak glas iz sebe (za razliko od enga druzga v gmajnicah, katermu je ime kricac.), suha hrana mu ne disi prevec (a jbg, veterinarka tko rekla!), vsak dan spije hektoliter vode, prve budale ne pusti pri miru niti med spanjem in ze ve, da dela nekaj narobe, ce slisi "EJ!!".

... #onrepeat

2011-09-17T15:11:00.002+02:00

thomas d ft nina hagen - solo

(ponavadi bi tu dodala par stavkov iz texta. stavkov, ki se me najbolj dotaknejo. v primeru tega komada bi lahko pripela celotno besedilo, ker me vsaka beseda zareze samo se globje.)

#aves ono, ko..

2011-09-17T01:01:00.000+02:00

ti je dolocen odgovor sicer kristalno jasn, ampak moras vseen vprasat, ker dokler ne vprasas mogoce ne bo res, in se oklepas tega upanja za sveto, ampak slej al prej ne mores vec cakat zato pac vprasas?

in, #aves ono, ko to osebo, od katere hoces odgovor, skoraj na kolenih prosis, da naj bo iskrena, ker to je nekok se edina biljka zaupanja, ki ti je ostala, in ona prikimava z glavo, da bo iskrena, in potem ti servira odgovor in se ti zlaze direkt v faco (figurativno, preko smsa, v oklepaju)?

in, #aves ono, ko par dni kasneje zves popolno nasprotje tistega tako zeljenega odgovora, prav iz njenih ust, sicer ne namenjeno tebi a saj je vedla, da bos tudi ti prebrala tiste besede, in potem si zazelis, da bi se zadnjih par dni zbrisalo iz spomina, ker, roko na srce, saj si vedla, da je situacija med vama bila veliko prevec lepa in njene besede veliko prevec sladke, da bi vse bilo res?

in, #aves ono, ko se zbudis iz prekleto lepih sanj (z njo, kako ironicno) in si zelis, da ne bi bila izrekla dolocenih besed tocno tri ure poprej?

ne?
upam, da nikoli ne izves.

sweetheart, fuck you too.

2011-09-16T13:34:00.000+02:00

suma sumarum.

2011-09-13T21:03:00.000+02:00

samo se njena majica mi je ostala
se modrica je izginla.

trenutno mi gre po glavi samo ena stvar..

2011-09-13T11:10:00.007+02:00

lizbona.

verjamem, da sem dolocenim ljudem ze tecna, ko jim med cakanjem na pico maljonkrat povem, da grem v lizbono, kako grem, kdaj grem, kaj bom tam vse delala, koga vse bom vidla, in da kak bo super fenomenalno! ampak dajte no, na ta veseli dan cakam ze skoraj eno jebeno leto!

letosnji obisk se (od tistga septembra 2009) razlikuje samo po tem, da grem z goopti prevozi do benetk, z vuelingom direkt do lizbone (ko jebe porto), da cakam par ur v barceloni (nazaj grede bom vseh 6 ur prezivela na rambli ali vsaj na barceloneti) in da si ubodem en miiiiickeno miniaturni tattoo.

se 17 dni .... *huge stupid grin*

ps- fotko nasla tule.

poslovilno darilo

2011-09-11T13:47:00.001+02:00

pride iz kopalnice, hodi proti meni, se obrne in mi pokaze hrbet
kaplje mrzle vode polzijo po sestih (mogoce sedmih) dolgih rdecih crtah
sledi mojih nohtov

"ana, kaj tocno je to?"
popolnoma ji je jasno, da mi ze njeno vprasanje dviguje ego
istocasno se zaveda, da ji tega ne bom priznala

"nimam pojma, nisem bla jst, obljubim!"
ji zatrjujem z nasmeskom na obrazu in obcudujem moje delo
ne spomnim se kdaj sem to naredla, a mi sploh ni zal

ko zapre vrata za sabo pobozam modrico na notranji strani stegna
odtis njenih zob
njeno poslovilno darilo meni.

tatara tatara tata ra tatara

2011-09-10T19:16:00.000+02:00

noc je bila preziveta z bojem za par centimetrov moje postelje, a kaj ko je tok kjut med spanjem, da ji ne morem veliko zamerit. sploh pa, dopoldan se je vec kot oddolzila. in ja, hvaljenje mi sploh ni pod castjo. #aves ono, ko se das tko fenomenalno dol, da imas to cel dan v glavi? no, to. krat 6. (ni ga lepsega prizora kot izraz na njenem obrazu med orgazmom. se vedno ji je mal nerodno.)

in sedaj lezim v postelji, kjer je se pred parimi urami lezala ona, vsake tolko pogledam na desno stran postelje, ob zvoku novega sporocila si zazelim, da bi bil njen, na levi strani imam salco sveze dolce gusto kave, na desni frutabelo z visnjo in jogurtom, na tvju je miljonta ponovitev serije "you rang, m'lord", da v seb ponovno zacutim tiste njene dolge prste se sploh ne rabim potrudit (tale spomin bo svez se nekaj casa) in na monitorju je pdf verzija rezervirane karte v lizbono.

ja, na taksne sobote bi se lahko komot navadla.
(repete naslednjo soboto?)

...

2011-09-09T12:41:00.002+02:00

polnocno msgiranje.

2011-09-07T14:57:00.002+02:00

prejsn teden je pred mojim blokom sredi noci en par imel manjse nesoglasje. oziroma, po domace, punca je tipu jebala mater. v prenesem pomenu, seveda.
ce sem prav razumela iz njenega kricanja sta bila kao nekje zunaj, romanticnost je sevala iz polne lune, svecke so jima osvetljevale pot domov, in potem je tip iz zepa potegnil mobitel in si zacel dopisovat z eno drugo. punca je to opazla in popizdila. (ajde, mogoce ji je samo odgovoril na en sms, ampak razsodnost punce je splavala po vodi takoj, ko je tip prijel telefon.)

stvar smo, seveda, live twitali.
zaplet - vrh - zatisje - razplet

zadeva me je spomnala na podobno stvar iz mojega zivljenja.
a ves tist, ko komaj cakas, da se tvoja significant other (=SO) spravi pod tus, ker ves, da bo pod tusem vsaj 20min, in v tistih dvajsetih minutah lahka brez problemov in brez gledanja cez ramo msgiras s svojo ta drugo (=TD)? ali pa tisto, ko se zadnjo sekundo pred srecanjem s SO poslovis z zadnjim msgem, spravis telefon v zep in ga potem vsakih par minut pogledas, ce je TD slucajno, v nekem napadu ranljivosti, le poslala sms? in ce je, potem poskusas na extremno nonsalanten nacin, z nekim za lase privlecenim razlogom, it nekam na samo in odgovorit.
in tako vsak vecer, cel teden, kar nekaj mesecev. dok eni v tem cudnem ljubezenskem trikotniku ne prekipi in te poslje tam kamor se sonce ne posije. ali pa vsaj neha msgirat ob pol sedmih zvecer, ko ve, da je SO blizu.

folk, ki je varal, bo tole prepoznal. ostali niti ne, ker ste bli pod tusem in imate perfektno razmerje.

... #onrepeat

2011-09-07T11:33:00.001+02:00

eden boljsih komadov lanskega leta.
Floetry - Say Yes (Kähn Remix)

loving you has taken time
but i always knew you could be mine
i recognize the butterflies inside me tonight
all you gotta do is say yes

fantazija, katere ti nisem povedala, #642

2011-09-05T14:13:00.002+02:00

naga
tiste crne petke
roke nad glavo

"ljubljana je lepa tudi brez tebe."

2011-09-05T10:30:00.004+02:00

vceraj zjutraj, na nedeljo, na gospodov dan, na dan, ko se petelini vstanejo okrog poldneva, sem sla na krajsi sprehod po ljubljani. naredit nove spomine. kolega turisticni vodic po nasi mali, od pred kratkim ponovno z dijaki in studenti oblegani, prestolnici pravi, da se ljubljano najbolje vidi in spozna, ce se gleda navzgor.
in sem (sla).

najprej mimo zaspanega tramvaja do tromostovja, kjer se je odvijala zadnja delavnica festivala crk, v lolito se nauzit baroka in impresionizma, mimo hijo de puta do cajnice, takoj za praznim gallusom postanek na kavi, ter skozi bolsjak do krizank in oranznega lepotca.

res je lepa.

najbolj zlobna budnica EVER!

2011-09-04T12:37:00.002+02:00

ko hodi proti meni se ji zacnem nagonsko umikat. sploh ne vem zakaj, zelim si njene blizine. med nekim bednim pogovorom, kateremu ne sledi nobena, to sem prepricana, se pocasi premikam nazaj. naenkrat na hrbtu obcutim dotik hladne stene. prepricana sem bila, da se imam nekaj prostora za manever. tocno vidi, da me je presenetlo, nasmehne se. tudi meni je malo smesno, scena direkt iz kaksnega holywood filma. a se ne nasmejim. drzati moram distanco. hladna moram bit. kaj vec si ne zasluzi.

stojim ob steni, z rokami nerodno delam nekaj po zepih, umikam pogled (kar naenkrat so strop in tla zelo zanimivi) in vsakic, ko jo pogledam, je le se milimeter blizje. zivcna sem. ne vem, kaj lahko naredim in kaj ne smem. v glavi si zacnem prepavat clashovo "should i stay or should i go", a kaj, ko vem, da je to banalno vprasanje. hocem ostati. hocem videt, kako se bo tole izpeljalo.
v trenutku, ko lahko na ustnicah cutim njene vse bolj plitke tople izdihe zraka, je vse, kar sem sposobna narest, da zaprem oci, poskusam umirit moje dihanje, ga nekako prikrit z dihanjem skozi nos (mogoce pa ne bo opazla, da sem zivcna?), oci mi norijo, kot sredi rem faze ceprav imam v glavi popolno praznino.
ko se s konico jezika dotakne moje zgornje ustnice sklonim glavo, izdihnem kot da sem vsaj par dni zadrzevala dih, in se ji prepustim. vsak njen gib mi je znan, a tokrat potenciran vsaj na tri. roke se mi tresejo, kolena ze dolgo niso bila tako sibka, glava se bolj prazna kot prej (ce je to mogoce), privzdigne mi glavo in rece:
"mijaaaaaaau!"

...upickumaterno, macek, a me lahko pustis, da v miru odsanjam??

ljubljana brez tebe

2011-09-04T08:59:00.000+02:00

..je (vseeno) lepa.

-----
Poslano z moje mobilne naprave.

perfekten dan v fotografijah.

2011-09-03T18:26:00.007+02:00

fotografij ni veliko, a dan je bil perfekten.
perfektna kava s se bolj perfektnim pogledom v dekolte (vse najboljse, mala). perfekten sprehod med art stanti. perfektne tri cetrtine morske pice v trti in perfektno chillaxanje na postelji z mackom.

nujno rabim OFF gumb za moje mozgane.

2011-09-03T16:38:00.001+02:00

Stvar, ki me se vedno (kljub letom, ali mogoce tocno zaradi tega) najbolj bega, ko se taksna ali drugacna veza konca, so vsa tista vprasanja, ki ostanejo brez odgovorov.

Zjutraj podzavestno preveris njen blog, ce je slucajno napisala kaj "lepega", se enkrat preberes par sms sporocil prejsnega vecera, ko ti je napisala, da te pogresa, in to si, kljub temu, da ves, da ne pomeni nic, se vedno interpretiras besede na tebi ljub nacin.
Ti vecerni smsi so vedno najvecje barabe. Dan se umiri, misli grejo v nek varen pristan in tam ustvarjajo novo zmedo, povejo se stvari, ki se mogoce ne bi smele, doloceni smsi se shranijo (jebala te taksna cistka).
Zjutraj se vecer in njega zablode pozabijo, ponovno se zgradijo zidovi in distanca je edina pravilna odlocitev. (pravijo.) vseeno ti pogled preveckrat osine mobitel (ne priznam nikoli in nikomur), "mogoce pa sem preslisala opozorilo za novo sporocilo?" (ceprav ves, da nisi), ko si par minut sama se enkrat preberes sms, da te hoce videt naslednji vikend in se nasmehnes sama sebi ("kaj pa ce...?"). V glavi imas takoj miljon scenarijev in se vec razpletov. Bo prisla do mene? Se dobima nekje v centru, nekje na javnem? A bo prisla pogledat macka? Pravi, da ga pogresa. Recimo, vsaj spodaj na klopcah bi lahko bile, da jo lahko v miru pogledam v oci, da jo vidim. Na tisto zadnjo opcijo raje ne pomislis, prevec je preteklo vode in, sej je ze sama povedla, da ji ne dogajas vec na tak nacin...

..potem pa preberes njen zadn post in dobis odgovor vsaj na eno vprasanje;
Caj v centru, torej.

cmon, say it, i dare you.

2011-09-03T10:19:00.002+02:00

Talk all the talk with a poet’s style
Tongue like electric
eyes like a child

ktera ima cas danes zvecer? jst bi flirtala!

2011-09-02T18:29:00.003+02:00

a ves, tist filing, ko cist nedolzno sedis na drugi strani kafica, spoznavas neko novo osebo in, ko se le-ta vestno #4sq, med hitrim skeniranje ostalih ljudi na vrtu opazis velike temne oci, ki gledajo direkt vate. zadrzis pogled, se poskusas malo nasmehnit (oziroma, zame bojo rekli, da pogledam stran in se delam totalno nedostopno in "kul") in ponovno posvetit svojemu sogovorniku. zacne ti razlagat o svojem kelnarskem delu v kaficu v neki vukojebini bliz litije, in res hoces sledit!, a ti tiste oci ne dajo mira. cim bolj neopazno (kar na koncu vedno izpade tako zelo ocitno, da je se slepim jasno) prav moras vsakih par minut (ki se itak zdijo dolge celo vecnost) pogledat tja proti njeni mizi, in istocasno upas, da bo spet prislo do tistga naelektrenga kontakta, ko bi v tistih oceh skoraj lahko vidla bistvo zivljenja. do kontakta sicer ne pride, a se zadovoljis z opazovanjem nje, kako gleda v svojo salcko. espresso pije, pomislis. kar naenkrat te zanima, ce si je kavo tudi sladkala, zato poskusas od nekje povlect dolgoskrito sposobnost supermenovega pogleda in pregledas vrecki sladkorja na robu kroznika. skoraj si lahko predstavljas, kako je odtrgala rob vrecke, stresla sladkor v kavo, odtrgani del previdno vtaknila nazaj v vrecko, jo najprej zlozla na polovico, potem na cetrtino, se enkrat na pol in jo zvila v rolo kot star casopis. z majhno zlicko je pomesala kavo, da se sladkor vsaj malo stopi (ceprav se nikoli ne dovolj), prinese zlicko do ust in ko jo pocasi oblizne si predstavljam, da konica njenega jezika potuje po mojih ustnicah, zadrzim dah, da slucajno ne razblinim te fantazije, na koticku ustnic se mi nabere slina kot petletniku, ko po dolgem casu spet vidi cokoladno torto, in ko si lahko perfektno predstavljam, da se njen jezik koncno dotakne tudi mojega..

mi zazvoni telefon.
d fak!?

tezek izdih, preusmerjena pozornost, in ko se koncno spet lahko posvetim fantaziji, je ze zdavnaj sla.
sranje.

hello lisboa, this is ljubljana calling!

2011-08-31T19:11:00.005+02:00

torej.
v zadnjih dneh se je povecal obisk iz lizbone. v 95% je uporabljen en browser (FF5) na enem operacijskem sistemu (win7) iz ene in iste ip stevilke (zon tv cabo).
(google tracking knows its shit!)

in, glede na to, da grem konec naslednjega mesca (ki se zacne jutri) v lizbono, me iskreno zanima s kom bom sla na kavo. (sej nisi resno mislil/-a, da bom jst prisla v lizbono in ne bomo sli na kofe? ... hehehehehehehehe)

então, diz la, quem és tu? :)
deixa-me um comentário ou contacte-me no msn (endereço no lado esquerdo do blog).
bjs

Hey, you and I are going to have a big love affair and it won't work but somewhere in the middle, my god, we tried.

2011-08-30T22:03:00.002+02:00

ta majica bo moja.

opravicujemo se za prekinitev pateticnih postov, a moj necak je imel rojstni dan!

2011-08-30T12:07:00.004+02:00

torta = check ("a ves, na tej strani bo strela makuin, na tej strani pa moja slika." "ne more bit tam tvoja slika, si ze prevelki." "aja. no, potem pa naj bo tam slika mojga bratca jakata.")
baloni = check (ceprav so bli tok fenomenalne kvalitete, da jih je ze dotik vetra popokal)
spageti iz spreja = check
darila = check
moj necak kot totalni player aka ena punca na roko = check
fotoaparat = d0h!

lekcija iz zanikanja, #723

2011-08-29T13:50:00.000+02:00

vredu
dober
fajn
super
perfektno
peachy
all good
nikol boljs
fenomenalno
mhm

vse to, in se s cesnjo na vrhu, nisem.

... #onrepeat

2011-08-29T12:44:00.001+02:00

http://www.youtube.com/watch?v=V3b1CDLsiGU

jesenske noci mi gredo najbolj na zivce.

2011-08-28T15:06:00.003+02:00

jeseni dezuje.

dezja po defaultu ne maram. mokre hlace do kolena, po moznosti se premoceni cevlji in nogavice, katere lahko ob prihodu domov pol ure ozemam. marela, pa ce je velika kot stoziski stadion, nikoli ne pomaga. ne vem, od kje nam prepricanje, da dez pada pod kotom 90 stopinj, pravokotno na zemljo. kot da veter ne obstaja.

dez toleriram samo ponoci. (ce sem doma. na suhem.) takrat ga, ce sem iskrena, obozujem.
ni ga vecjega uzitka kot se zbudit sredi noci, balkonska vrata so na strezaj odprta, malo odpres oci (ker vsi vemo, da boljse slisimo, ce naprezamo oci v trdi temi) in zaslisis tisti prijetni zvok scebetanja deznih kapel po salonitnih strehah bliznjih garaz. voda dere iz zlebnikov, po cesti pripelje osamljen avto, zrak ima tisti ocarljiv vonj po necem novem. (mogoce bo pa jutri res sonce.)

pobrskam po spominu, casovni stroj se ustavi nekje sredi letosnjega maja in za sabo zaslisim tisto znano dihanje. nepremicno lezi na desni strani postelje, ob steni, z rjuho pokrita do vratu, skoraj naga a z nogavicami (njena superkjut varnostna zavora). nekje v svojem svetu je. zanima me koga sanja (je kdaj mene?). obrnem se na desni bok, dam roko cez njeno telo (=blazina z vijolcno preobleko), jo potegnem k sebi, vdihnem, kar je se ostalo od njenega vonja (jutri operem posteljnino) in potonem nekam nazaj v sanje.
dez pa se vedno neumorno pere zadnje ostanke nje v meni.

ja, jeseni ne bom marala.

vse, kar sma kdaj imele, so bila poslavljanja.

2011-08-27T07:28:00.003+02:00

In preden bi se zaprla vrata se zadnjic, bi z nogo porinila stran macka, se se zadnjic zagledala v tiste velike temne oci, prijela njen pas, jo povlekla blize in objela, kar se le da mocno. Objem bi bil nerodn, eni bi se mudilo stran, druga je ne bi hotela spustit. Knedl v grlu bi bolel, presenetljivo prevec, parkrat bi si morala obliznit ustnice, usta so suha, hotla ji bos rect "ne it", hotla bi ji povedat vse, kar hoce slisat (mogoce pa bi pomagalo, pomislis v zablodi), a vse kar bi prislo iz tvojih ust je "ajde". Tvoje ustnice bodo hrepenele po se enem poljubu, ampak ta en ne bi bil dovolj in potem bi bilo se bolj nerodno. Z mezincem leve roke se bos oklepala njenega, hranis se na teh majhnih dotikih. Ko bi se njene rdece allstarke dotaknile predpraznika bi vedla, da je cas.

Poslusala bos njene tihe a hitre korake po stopnicah, ko bos slonela na zaprtih vratih, se enkrat porinla stran macka, ki ne razume situacije (no, pa saj tudi ti ne), nehala zadrzevat solze in pustila obcutkom, da se pac zgodijo, se cez nekaj casa vrgla na posteljo, ki bo se vedno disala po njej, ter poskusala prevrtet cas naprej. Nekam naprej, ko te ne bo vec bolelo.

Nic od tega se ni zgodilo.
Nisem bila vredna.

Tako pa pred sedmo zjutraj na soboto zadrzujem solze (koncno sem pustila reakciji, da se zgodi), par jih je ze omokrilo blazino, brisem tistih petdeset shranjenih smsov enega za drugim, razmisljam kdaj je vse skupaj postalo laz, preklinjam dneve, ko se bo v rss bralniku naslov njenega bloga obarval rdece (kot njeni nohti), radovednost me bo premagala in spet bom brala o eni z dolgimi lasmi, ki se z roko na njenem trebuhu zbuja ob njej.

Tisto neposlano pismo sem strgala (sment, pa se potrudla sem se s pisavo, nehvalezno, res) in tisto veliko plisasto opico s se vecjo banano bom dala necaku.
Mogoce pa on ve, kaj naredit.

mumbles something incoherently

2011-08-26T18:54:00.005+02:00

ze prejsn dan sem razmisljala o tej frazi "rada te imam", od 25min nazaj pa sploh.

najboljsi primer za "kako si lahko to frazo vsaka oseba razlaga po svoje" sta dve prijatelci iz preteklosti. ena je bila totalno zatrapana v drugo, druga tudi kao v prvo, ta fraza se je metala naokoli kot za stavo. na koncu se je seveda izkazalo, da je druga to frazo mislila v stilu "a ves, ko smo bli v vrtcu, smo si to skoz govoril. rada te imam kot kolegico. dobro, ajde, res je, da sexama in da se obnasama kot par, ampak teh besed pa ne mislim na tak nacin."
reakcija in sok prve sta pricakovana.

osebno imam s temi tremi besedami ornk problem. sploh mi nocejo z jezika.
v zadnji vezi sem prisla do "i like you". heh, ja, se TO sem povedla po anglesko. (kaj smo se naucili v prejsnih postih? tako je, anglescina da distanco.) ni sans, da bi rekla "i love you", prevec mi je osebno. v zadnjih mesecih, in v tej zadnji tragediji mojega zivljenja, pa se je neki premaknal in sem jih izrekla ne samo po slovensko, ampak tudi naglas!
*se potreplja po ramenu*
(kaj ves, mogoce pa je bilo potrebno it skoz neko tragikomedijo, da se poderejo ti zidovi.)

ceprav, glede na to, da sem stezka prisla do tocke, ko te besede tudi izrecem (pa cetudi imam v tistem trenutku extremno velki knedl v grlu, ker mi je situacija tuja), in glede na to, da sem prejle dobla ornk velko opeko v glavo (prek msga? resno?)... ja, resnicno dvomim, da bom tole spet kmal izustila.

je rekla enkrat, da jo zanima, kako bi bilo bit na mojem blogu. oziroma, kako bi bilo, ce bi name naredila tak vpliv, da bi o njej celo pisala. no, pa ga ima. upam, da je bilo vredu.

dejstvo dneva: petkova noc pocasi postaja dolgcasna.

2011-08-26T15:04:00.002+02:00

vceraj, ko sma gledale friends with benefits, je bil v filmu izrecen (celo) en zanimiv stavek.
"its not who you want to spend friday night with, its who you want to spend all of saturday with."
mislim, da se bom mogla zacet drzat tega nacela.

violinca v slow motion

2011-08-25T20:33:00.000+02:00

kresalova na tvju.

        *violinca v slow motion*

huda ji je.
saj men tud.
te nogice, uff.

lanski tsunami na japonskem in revoz.

       *violinca v slow motion*

vsega so krivi metulji.
stara referenca s foro.
humor je njena boljsa stran.
(okej, pa lupckanje.)

napisem, da mi je vsec.

pa.. vcasih mi je bila vsec.
a ves, tko mal. (velik?)
na oni nacin.
ne, caki. ne smem to napisat.
to se narobe slisi.
nocem zmede.
bom po anglesko.
anglescina ustvar distanco.
distanca je dober.
(sma glih prejsno noc ugotavljale.)

       *violinca v slow motion*

tale zvok morem zamenjat.

kaj pa ce gremo na kavo/pivo/liter vode?

2011-08-24T20:19:00.003+02:00

danes sem, po dolgih mesecih poznanstva, koncno spoznala se eno osebo z interneta.
in na poti domov sem zacela razmisljat, koga na moji "following" listi bi se hotela spoznat. pravijo, da imamo med FB prijatelji ljudi katere ze poznamo in na TW folk, katerega bi radi spoznali. tega se, v vecini primerov, drzim tudi sama. (priznajte, tudi vi imate med FB kolegi kaksno sexy zeno, za katero ne veste od kje se je vzela, ampak je dost kjut, da je prezivela se vse FB cistke.)

sledim 341 ljudem/osebnostim/racunom.
vecino poznam, nekateri so boti, ki popestrijo timeline s svojimi opazkami/novicami, parim sledim samo iz vljudnosti (a jbg, diplomacija mora bit).
zadnje case pa najvec komuniciram (najbolje kot se pac da preko interneta) s popolnimi neznanci. (ceprav, kaj sploh je popoln neznanec? ima perfektno garderobo, perfektno pricesko, perfektn makeup?)
in ta folk bi z veseljem kdaj imela na drugi strani mize ob kavi, pivu ali litru vode. (kar nekaj jih je namrec fitness freakov, ki gredo s ponyjem na vrsic, se pred prvo kavo odplavajo 10 dolzin v olimpijskem bazenu ali pa za sladico po kosilu odtecejo manjsi trimcek okoli slovenije. yeah, you know who you are. v tem primeru trditev, da se druzis s sebi podobnimi, ne drzi SPLJOH!)

.
.
.

razmisljala sem, da bi napisala par uporabnikov, kateri so mi na tak ali drugacn nacin zlezli pod twitterasko kozo, ampak bi mogoce izgledalo malo "a dej no" do neomenjenih. tega pa nocem. in tu nocem zraven vplest diplomacije, hocem samo izpostavit dejstvo, da sledim tristo enainstiridesetim (!!) in da nimam sanse nobene, da napisem vse.
iz istega razloga ne sodelujem v tedenskem ass-kissingu imenovanem #followfriday. prvotna ideja tega je bila, da twitteras svojim followerjem predstavi ljudi, katerim oni mogoce se ne sledijo, a bi mogoce morali. na zalost (ali na sreco?) pa je slovenska scena tako zelo prepletena med sabo, da vsak petek vedno znova vidimo ene in iste predloge.
nekako sem mnenja, da ce oseba ne bi bila zanimiva, da ji ne bi sledila. tako da, za prihodnost, ce boste slucajno kdaj dobili idejo, da bi pri meni iskali ideje komu se sledit, poglejte si mojo "following" listo.

torej, kdaj boste (vsi, ki ste na tole stran prisli preko linka na twitterj) v prestolnici, da gremo na kavo?

ne maram se pogovarjat po telefonu.

2011-08-24T14:03:00.001+02:00

mislim, da obstaja najvec pet ljudi s katerimi mi po prvih 10 sekundah pogovor ne postane mucn in ne prezivim ostali del z mislimi nekje v braziliji in iscem izgovore, da lahko koncno zakljucimo.
ko sem zivela v tujini sem imela bolj malo telefonskih pogovorov z domacimi. najveckrat smo komunicirali preko emailov ali sms sporocil. ce pa so ze imeli to sreco, da sem se jim javla na telefon (redko), so po petih minutah (se redkeje) sami vprasali, ce moram slucajno pod tus. (izgleda sem ta izgovor uporabila preveckrat.)

ko sem sla sklenit narocnino sem iskala paket, ki je imel najvec sms sporocil vkljucenih v ceno. v sporocilih vam lahko povem celotno zivljensko zgodbo, napletem se par drugih, tudi filozofija mi ni tuja. po telefonu se ne zmorem pogovarjat niti o vremenu. ("vroce je... *crickets*")

word of advice: ce vam kdaj recem, da poklicem (ce pac ni business related, ali da se mormo skoordinirat za kofe, ipd),... sanse so majhne. sori.

"Pia is doing it on her own! Who needs American Idol!"

2011-08-23T13:10:00.002+02:00

tv oddaje tipa "XY drzava ima talent", x factor, ipd me nikoli niso zanimale.
nikoli nisem marala gledat folka, ki se osmesi na javni televiziji. oz. drugace: nisem marala gledat, kako so dolocen folk, ki mogoce ni tako zelo talentiran na podrocju petja, izrabli za humoristicno tocko med nastopi drugih, ki imajo mogoce malo vec moznosti.
in resnicno sem mnenja, da bi pri #sit morali spremenit (vsaj) dve stvari:
1) starost tekmovalcev naj se zvisa na 18+.
pa naj ima puncka se tako dober glas, ne do nje ne do ostalih tekmovalcev ni fer, da sodeluje. v nasi mali drzavici res nima tolko moznosti kot v drzavi dojenckov in tiar, ampak naj raje dokonca osnovno solo in se potem spravi v showbiz.
2) skenslajte ves folk, ki hoce pridet pet.
a ni teh oddaj ze itak prevec?? samo zato, ker sama sebe ne slisis, ko se deres med tusiranjem, verjami, da sosedi ne tolcejo po stenah, ker zahtevajo bis.

a vse te kuci-pjevajuci oddaje imajo se nekaj skupnega. (poleg zgoraj nastetega.)
vsake tolko se najde nek osebek, ki ima res dober glas, ampak ga/jo v vecini primerov ven vrzejo se pred finalom. (its all rigged!)
tokrat mi ne gre iz glave tale verzija tininga komada "river deep mountain high". in ja, to je bil zadn komad, ki ga je tekmovalka imela cast predstavit 13-letncam, ki vztrajno nabijajo telefonski racun s posiljanjem smsov na stevilko nekega 14-letnega fantica, ki ima frizuro justine bober in niti ene sramne dlake.
(tole sem si izmislala, tako da je podobnost z resnicno osebo zgolj nakljucna.)

kot vsi ostali "rejects" (ce recimo ne stejemo daughtryja in adama, ki sta s pop tajkuni skupaj spacala nekaj dokaj poslusljivih komadov) je tudi ona zacela kariero z nekim pocukranim teen komadom, ki njenemu glasu ne naredi nobene usluge. bruh.

ponavlja se kot (meni najljubsa) pokvarjena plosca.

2011-08-22T21:08:00.005+02:00

je rekla, da me pogresa.
je rekla, da se veckrat ulovi razmisljat o meni.
je rekla, da vcasih pogleda svojo roko in se spomne, kako je drzala mojo.
je rekla, da si zeli moje ustnice na svojih.
je rekla, da bi z veseljem prisla v cetrto nadstropje.
je rekla, da se hoce spet zbudit z mano.
je rekla, da bi se enkrat probala.
je rekla, da bo tokrat drugace.
je rekla, da me ima rada.

zadnji teden, skoraj vsako noc okrog 4:50h, si zazelim, da bi vse to bilo res.
a kaj, ko je vse to rekla tudi pred tremi meseci.

dejstvo dneva: ajde, mogoce pa sem #milf

2011-08-21T13:32:00.004+02:00

mogoce pa res spadam v #MILF kategorijo, ce na soboto zvecer raje z nekim "jackom" igram wordfeud na samsungovi tablici, kot pa da grem na #trnfest poslusat metalce.
jbg.

vseeno mi je, ce zamudi vlak.

2011-08-18T09:03:00.001+02:00

ko me,
z glavo med njenimi nogami
in okusom nje na mojem jeziku,
premaga radovednost
in se srecata najina pogleda,
ko nagajivo privzdigne obrv
("packa," pomislim in poskusam skrit nasmesek)
takrat si obljubim, da je ne spustim iz stanovanja
brez njenega "ooooo ja"

true story.

2011-08-15T12:54:00.001+02:00

jutranji sex

2011-08-12T11:04:00.000+02:00

..je ena boljsih stvari spolnega zivljenja, a ima to nesreco, da se ne zgodi dostkrat.
mogoce zato, ker sem zjutraj totalno zalimana in imam od prve zbujene sekunde v mislih samo kavo.
mogoce tudi zato, ker situacija nikoli ni taksna kot je v filmih, ko se zenska zbudi kot prerojena, s perfektnim mejkapom, in se boljso voljo. o jutranjem dahu se slisal niso.

lani oktobra sem si, iz popolnoma napacnih razlogov, zazelela, da bi bila tip. te dni pa ugotavljam (mogoce zaradi pomanjkanja sexa ze razmisljam bedarije, hehe) da bi vsake tolko pasalo bit tip. (in ja, se popolnoma strinjam z madonno glede prve stvari, ki bi jo naredila, ce bi bla tip za en dan!) recimo, v primeru jutranjega sexa. (ajde, sex je v tem primeru sirokega pomena. ce sem cisto iskrena, nimam pojma, ce vi strejti BJ stejete kot sex, al ne?)
malo sem fous tipom, katerih punca je navdusenka oralnega sexa.
namrec, ni ga boljsega obcutka, ko se prebujas, se komaj zavedas sveta okoli sebe, in ko koncno das dva in dva skupaj ugotovis da... mmmmmmmm.... in nekok imam filing (vsaj po pricanjih kolegov), da je to pri njih malo lazje.

ceprav, se vedno mal trznem, ko mi kolegica z veseljem razlaga, kako ima "rada tica v ustih".

ps- (i know i had a point with this post. ah well. grem po kavo.)

fejk.

2011-08-11T14:03:00.002+02:00

vsec mi je bila ideja o fejk dejtu
s tabo
itak je vse med nama fejk

kot takrat
ko sem tvoji punci rekla, da nisem zalubljena vate
in da sem te hotela zamo za sex
(takrat sem fejkala jaz. dobra sem v tem.)

ali takrat
ko si mi z druge strani postelje pijano govorila
da bi bila z mano
(takrat sma fejkale obe. kao da nama je bilo vseeno.)

celo takrat
ko si mi sredi noci poslala sms
da me imas rada.
(takrat si fejkala ti. nikoli ni bilo dovolj.)

mazohisticno mi je vsec ta najina fejk stran
nekaj posebnega je

mogoce naslednjo sredo probava se enkrat?

manjsi DIY za konec hekticnega dneva.

2011-08-08T20:26:00.005+02:00

moja mala garsonjera je razdeljena na tri dele:
· hodnik, ki je istocasno tudi manjei kuhinjski predel
· kopalnica
· in glavna soba, katero sem si pregradila v dnevno sobo in spalnico, z eno izmed omar tiste najbolj znane IKEA serije.

ker imam kabelski internet (optika ni bila vec na voljo v mojem bloku) imam v paketu kabelsko televizijo. tvju nikoli nisem dajala veliko pomena, zadnjih pet lettvja nisem niti imela. edina stvar, katero sem si najveckrat res zelela pogledat, so bila porocila, a tudi ta se da najdet na internetu.
vseeno, vljudno tecnarjenje dolocenih ljudi v mojem vsakdanu in poletna akcija dolocene spletne trgovine sta botrovala nakupu neke bigass televizije, s katero se se vedno spoznavama (jebote, kolko nekih gumbov in nastavitev!).

nazaj k omari.
zaradi tvja me sedaj ob prihodu v dnevno sobo pricaka cca 110 x 70cm velika bela plata, kjer je (na drugi strani omare) prostor za tv.
in ta bel del me je motil tak zelo, da sem prejle preiskala celotno stanovanje (med selitvijo so stvari letele v najblizje skatle, brez kakrsnegakoli sistema) in po vsaj 20min le nasla tiste stare in zaradi spremembe naslova neuporabne moo mini vizitke ter par wannabesociety kartic.

hitra skica, mal selotejpa in voila! omara je dogocasna ne vec.

/me likes!

whatmakesyouwet

2011-08-07T18:27:00.002+02:00

00:41 filing

2011-08-07T00:42:00.007+02:00

prav cudn filing je, ko si 200m zracne linije stran od nekoga. v mojem primeru, od zene, katero si zelo zelim (a ne morem, in ne smem, imeti).
pa niti ne na tist surov in zgolj seksualn nacin (ki je, seveda, tudi prisotn), ampak vecinoma na oni "pa kak bi si zelela, da je tu poleg mene, ampak ona ima puno nekih svojih problemov iz preteklosti, ki ji pac ne dajo mira, kar posledicno pomeni, da zame v njenem zivljenju ni prostora".
in ko gres skozi tisti podhod pri njenem bloku (ker je resnicno na poti do tvojega doma), in si v glavi odvrtis prizor, ko te je prvic pobozala po pobriti glavi, in ko si prvic zacutila njene ustnice na svojih, takrat si zazelis samo to, da bi ona zaradi tebi cisto nepomembnega razloga bila tam, in da bi jo ti lahko zvlekla k sebi, objela, inhalirala njen vonj in njeno bistvo, si naredila zalogo za naslednjih par tednov, ko bo med vama samo neka bedna distanca.. in mogoce, le mogoce, bi v tistih parih trenutkih bilo vse vredu. tisti momenti, ko bos vsake tolko dobila sms "radatemam.", ko ti bo prvih par sekund malo neugodno, ker nisi prepricana, ce je stvar res ze prisla tako dalec, a istocasno se ti bodo vse kocine na rokah postavle v pozornost, "cus it just feels that good".
ker, trenutno, tole, karkoli tole ze je, je bedarija. "u izi" bedarija. bedarija, ki (vsaj) meni ni prinesla nic dobrega (ce je njej pa ala ji vera).

in potem si popravis povster, naravnas tablico na zeljen polozaj, si reces "fuck it", ter pritisnes Publish.

mogoce pa si le grem pogledat london.

2011-08-06T10:42:00.003+02:00

pogleda me z druge strani mize, s tistim svojim pogledom, ki me skoraj vedno razorozi (ceprav zadnje tedne mi obramba zelo dobro uspeva), in vprasa: "a si slucajno ze pozabla na tiste tedne na red bullu?"

nisem.

ta zena me je takrat tako zadela, da sem tri tedne prezivela na red bullih, grissini palckah in vlaku mb-lj. faxu nisem namenjala veliko pozornosti (kdo sploh je?), veliko bolj so me zanimale tiste zgodbice o njenem 5000€ vrednem gorskem kolesu, ki nama me je delal druzbo ob njeni postelji.
njena mala polkletna garsonjera se mi je takrat zdela kot neko zatocisce od realnosti, za naju takrat skoraj ni obstajalo drugih ljudi. njeni treningi, moje kofetkanje do poznih popoldanskih ur, setanje okoli ljubljane kljub mojemu ugovarjanju (jebala te okupacija), ter spontani odhodi do tromeje, kjer so naju pri sedeznici cakal boardi in flasa vodke.
ni nama bilo tezko.

stvar se je kmalu zatem koncala, z zeno sma se videvale in slisale se dolgo zatem, obe sma se preselili na svoj konec kontinenta, malo izgubile stik, a njene ustnice so se vedno ene najlepsih, kar sem jih kdaj poljubljala.
in ceprav sem prepricana, da ima trenutno v rokah ajfouna (zena vedno dala veliko prevec na mnenje drugih), pa se je sele po dolgih stirih mesecih spet pojavla na knjigi obrazov. prosnja po virtualnem prijateljstvu je bila sprejeta, kmalu zatem se mi pokaze obvestilo o novem sporocilu: "nehaj me poukat virtualno, raje me pridi pogledat v london. imam vodko."

*poke*

ni panike?!

2011-08-01T20:07:00.000+02:00

je rekla, da noce nic vec od mene.
tko, nic. definicijo "u izi".
ampak vseeno bi, da jo spustim se par mm blizje.
par mm blizje od nic?
kje je to?
daj mi koordinate, se dobima tam.

je vprasala, da ce bova potem mogle zacet od zacetka.
od kje bi pa ona zacela?
s tle, kjer sma zdej, samo s parmesecnim odmorom?
kako se to nardi?
ne znam tega, me bos mogla naucit.

in je rekla, da ni panike.

(ni panike!?)

koncno poderem zidove
skrampam si srce iz prsnega kosa
ji ga pomolim direkt pod nos
"na, delaj, kar hoces!"
in ona rece, da ni panike.

(ni panike!?)

in sedaj sedim tu, trola pelje nekam kajvemkam
v grlu imam knedl in poskusam prikimat.
vse, kar spravim iz sebe je "okej.".

izgleda ni panike.

celje ima najgrso trznico v drzavi.

2011-08-01T14:28:00.010+02:00

ko smo se ziveli v celju (do konca moje srednje sole) smo skoraj vsako soboto zjutraj sli na trznico.
zenske smo se sle guzvat med stante po zelenjavo in sadje, (takrat se) edini moski clan druzine pa po bucnce in do prvega kafica prebrat sobotno delo. lov za zelenjavo in sadjem mi nikoli ni bil najbolj razumljiv, ta sobota ni bila nobena izjema. cene so vsepovsod priblizno iste, produkti tudi, a vseeno smo skoraj vedno dali skoz vseeeee stante, samo zato da smo se na koncu vrnal do prvega stanta. "tu imajo najboljse." ce ves, da imajo tu najboljse, ce vsak teden tu kupimo, zakaj se potem najprej guzvamo pol ure med ostalimi obiskovalci? na to vprasanje nikol ne bom dobla odgovora.

ta vikend sem spet bila na stajerskem (novi clan druzine se sicer se malo pusti cakat, a balona zanjga ze imam!) in ker se mi je celo dalo vstat v soboto, sem sla zraven na trznico. koncno sem si tudi ogledala "novo" trznico.
prenovljena je bila leta 2009 in ce se mene vprasa, cisto zgreseno. tako po izgledu kot funkcionalnosti.
se vedno vsi prodajalci (za svoje prodajno mesto, ki je siroko mal vec kot pol metra, tako da mora vecina najet vec kot eno mesto) nimajo strehe nad glavo, vcasih zlozljive lesene mize so sedaj veliko prenizki betonski pulti (mora bit uzitek prodajat pozimi, ko je beton mrzl), dodanih je se par zeleznih kock za prodajo pokvarljivih zivil (sir, mleko, meso, itd), in - ker jih prej izgleda sploh ni bilo dovolj - par kaficev.
bonus: vse to na isti povrsini kot prej.

behold, najgrsa trznica slovenije.

her love was like a burning flame of desire.

2011-08-01T12:36:00.000+02:00

dejstvo dneva: se vedno imam v glavi vonj tvojega gela za tusiranje.

2011-07-28T09:36:00.003+02:00

vceraj sem eno punco "zasledovala" dve ulici, ker me je njen vonj spomnil nate.

mogoce pa mu moram dat ime. brane, recimo.

2011-07-25T14:54:00.005+02:00

v zadnje pol leta (mater, kak cas leti, ko ti je fajn!) sem post o tej temi zacela za miljonkrat. po disku se mi valja vsaj 5 verzij, a nobene nisem dokoncala. zacela sem s tehnicne strani, nadaljevala na biolosko, parkrat zabredla v levo in desno, nikoli pa ni zvenelo tako, da bi celo imelo nekaj smisla.

o cem razpredam?
o vibratorju.

cez par mesecev bom stara 33 let, za sabo imam maaaanjse stevilo vez (vse, kar je krajse od parih mescov ne stejem tu zram, sorim slucaj.), in v vsem tem casu niti enkrat (res!) nisem imela potrebe po nekem dodatku med mano in zeno, ki je bila v tistem trenutku z mano v postelji/avtu/dvigalu/na stopnicah/na mizi/nekje pac.
vedno mi je bilo njeno telo dovolj. njene roke, ustnice, bedra, rita, prsti, in ja, seveda, jezik. (nocem zdej komentarjev tipa "coj, kak pa se dve zenske sploh data dol? a ne rabta kurca?!" fakof s takimi, idite pogledat kak pornic.)
mogoce zvenim kot neka frigidna zenska, ki noce sprobat nic novega. ni res. imho se da sex popestrit na veliko drugih nacinov. sploh ne pravim, da kaj tazga ne bi probala, samo mislim, da je za to potrebno neko zaupanje, ki ga pa do sedaj nisem imela velikrat. te osebe lahko prestejem na prste ene roke. na mojo/najino zalost pa se je stvar tudi vedno koncala se preden sma karkoli sprobale. tajming ni glih moja vrlina, izgleda.

potem pride pa ta.
sex z njo je fantasticn, lahko ste mi faus. ne bi je zamenjala z nobeno drugo.
dogaja totalno, zna pritisnat vse taprave gumbe, sosedi tolcejo po stenah, da naj se neham dret, in prejsn dan je bilo potrebno kupit novo rjuho, ker sma mogoce mal pretiravale. faking fenomenalno, torej.

in sma probale.
presenecenje je bilo totalno (sploh nisem vedla, da je zadevo prinesla zram), zacetni obcutki malo zmedeni ("the f0ck is that, mate?!"), ampak zena se na stvar spozna tako da je bil konec.. hja, sej vemo.
me je pa vseeno pogledala zelo zacudeno, ko sem ji povedla, da je men se vedno veliko ljubsa "ona". vse njene prejsne so namrec bile navdusene nad igracko in so jo skoraj posvojile, mu dale ime in posvetile ves svoj prosti cas spoznavanju. (a nismo vsi isti pri novem gadgetu?)

in kaj nardi ana namest, da bi se spravla v prvi venera shop in nakupla celo 2011 kolekcijo?
nos do tal in manjvrednostni komplex.
kak TOCNO naj tekmujem z neko stvarjo, katero lahko (najverjetneje, baterije so drage) se prikljucis na elektriko in se nikol, ampak res nikoli!, ne utrudi?! ajde, dobro, ustnic nima. tle recimo, da imam mogoce se sanso. (po glavi mi gre serija "love bites" in tiste velke googly eyes carterja, ko pride v sex shop.)

ne me narobe razumet, zena me v nic ne sili (hvala, mala :*). samo (v moji glavi vsaj) je nekak logicno, da ji hocem to, kar ona dobi od vibratorja, dat tudi jst. oz. da dozivi tisti fenomenalni orgazem, ko se zadere "faaaaaaak!" tudi ko jst na njej uporabim vibrator.

in tle jst ratam zivcna. (lahko bi rekla, da mi je tle na ego udarl, ampak to je nekok ze jasno, ne?)
kak tocno naj ne bom?! v zivljenju sem vibrator imela v roki glih dvakrat. (ce ne stejemo tistih hihitajocih obiskov venera shopa, ko jih s kolegico gledas, primerjas, si predstavljas scene v glavi in se cudis nad barvami, velikostjo in izgledom drugih.) ona pravi "obrnes gumb in ta-daa, je prizgano." recmo, da nisem glih cist najvecji idiot, prizgat ga bom pa ze znala! vsa nadaljna uporaba me mal matra.

kaj ce ne bo tak dober?
kaj ce se ne bom znasla sploh?
kaj ce potem ne bo rabla mene?
kaj ce se bo men to zacel prevec dopadet?
kaj ce..

aaaaaaaaaaaaaaaaaa!
ne maram vprasanj.

izgleda bo treba nardit, tko kot pravi kolegica: "rokavcke gor, skoci v vodo in plavaj."
mala, a grema na morje? :)

in smo ga preziveli, nekateri ze 47-ic.

2011-07-19T16:38:00.015+02:00

prejsni teden je spet bil na vrsti tisti teden, ko je popivanje ne samo odobreno (ja, tudi s strani starsev!), ampak tudi zazeljeno. pivovarna lasko se nahaja v maaaaanjsih financnih tezavah, zato smo se kot vestni sokrajani napotil v center mesteca, na prireditev Pivo (in) Cvetje. (zelo bi pomagalo, ce bi se koncno odlocili za uradno ime prireditve, vsepovsod je drugace napisano.)

vecjih razlik med letosnjim programom in tistimi izpred preteklih let ni bilo. pac grejo "auf die nummer sicher".
na bandidos odru so tako bili izvajalci, ki so navajeni obmetavanja s spodnjimi hlackami navdusenk (billysi, tide, elvis jackson, itd), na glavnem odru pred cerkvijo so za nase predrage mame, stare mame in prababice pripravili oldies goldies s pestnerjem (in resnikom, hihi), vsi tehnaze zeljni pa so se lahko napotili le do malega solskega igrisca, ker so jim na oroznovem trgu ukinli techno stacjon. (tega zadnjega sem se veselila tudi jaz, ker so mcji postajali iz leta v leto bolj nadlezni in tecni, da konstantnega prometnega zamaska na tistem ovinku niti ne omenjamo.)
nekaj casa in denarja smo zapravli na tradicionalnem ringlspilu (itak, to je blo treba!), kleli nad natakarji v ameriki in se zmrdovali nad suho pico iz spice, kot tipicni obiskovalci prireditve kupili ne ene ampak dvojne (!!) lucke v obliki hudicevih rozickov (prve smo zloml v prvi minuti) in zenski del nase druscine se kar ni mogel precudit dejstvu, da so dixieji bili polni toaletnega papirja. neviđeno!

nas maljardo (ajde, cca 110.000, +-1) pa je koncno razveselil normaln ognjemet. v zadnjih letih so se zaceli nekaj preseravat z vodno simfonijo, za katero "kaj tocno to sploh je?!" vejo samo organizatorji in tisti, ki so stali direkt spredaj. namrec, ce si samo par stopinj bolj levo ali desno je vodna simfonija "spricanje vode in glasna muzika". recimo, da bi lahko te peneze namenli extra 3 minutam ognjemeta, ker je letos bil resnicno dober; ajde, rakete kot rakete, ampak te so zelo dobro uskladil z glasbeno podlago. kudos.

250.000 vrckov kasneje... cikcak... domov.
lepo je blo, pod balkonom se posebi.

(hm, me zanima kolko ljudi si v nedeljo celo ogleda tiste cvetlicne aranzmaje, in ne pociva oci samo na mazuretkah v pritisnjenih dresih.)

its funny how past catches up with us.

2011-07-16T10:47:00.000+02:00

i really dislike sharing her.
she says i dont.
a quick nod ends the discussion.

..and again ill believe her barefaced lie,
"radateimam.".

"ive missed the piercings."

2011-07-15T21:19:00.004+02:00

it was just a kiss

(nothing more and nothing less)

the touch of her lips familiar

(i know it well)

an innocent slip of the tongue

(a passionate touch)

i lean in for seconds, and thirds

(i never have enough)

.
.
.

+1

2011-07-11T18:17:00.003+02:00

(vecina tega posta je bila napisana pred parimi tedni, ko se ni blo google plusa.)

na druzbene medije (al kaksen je zadnji prevod fraze "social media"?) se spoznam ravno toliko kot od cigaretov odvisna opica, kateri so pravkar pred nos porinli kompjuter. torej, sploh ne izkoriscam vseh moznosti in prednosti, ki jih vse te mreze imajo za freelancerja kot sem jaz. parkrat sem ze dobila po prstih, ces zakaj nic extra casa ne investiram v to cudo od tehnologije. ampak, iskreno, takole mi cist pase. ne rabim vec.

itak uporabljam samo FB in twitter, in to mi je cisto dovolj. vseh ostalih linkedinov, foursquareov ipd se izogibam kot hudic kriza. dobro, glede na to, da na FB samo vsake 3-4 ure apdejtam status (vecina jih ni niti zrasla na mojem zeljniku, zato me prosim nehajte sprasevat, kje jih pobiram. google tle zelo dobro pomaga.) in nalepim gor kak video, potem sem ena izmed tistih uporabnic, katerih se mark mogoce hoce lossat po hitrem postopku. FB Purity je namrec ena najboljsih pluginov ever, in ne, nobenih vasih requestov za taksno ali drugacno bedasto igrco/aplikacijo ne dobim. to je vse blokirano ze po defaultu, in resnicno sem mnenja, da se bo svet podru, ce grem to odklobirat. jeba.
mislim, da so eventi edini razlog za mojo se vedno pogosto uporabo FBja. to se je namrec tako zelo razpaslo, da dandanes prej dobimo povabilo za nek dogodek v inbox, kokr flajer v roke. veliko jih je slo celo tako dalec, da so fizicne reklame in informacije o sebi in/ali svojih dogodkih skenslal in te najdemo samo na njihovi FB strani. kar je men totalna bedarija (res, da sem veliko na netu, ampak papir imet v torbi je se vedno najboljsi opomnik.), ampak kapitalizem vedno zmaga.
potem so tu se ti famozni, in prekleto nadlezni, Like gumbi, katere lahko najdemo se na strani palominega toaletnega papirja. da bojo nasi FB frendi ja vedli, s kaksnim papirjem si radi obrisemo rit. (ugotavljam, da imam v RL cisto napacne prijatelje; o toaletnem papirju se sploh se nismo menli!)

najbolj redno uporabljam twitter. informacija, ki je zelo jasna iz stevila mojih twitov. (*nervous grin*)
ceprav, ce vzamemo v postev dan vpisa (early bird), potem imam bogih 21 twitov na dan. kar zadnje tedne sploh ni res, stevilka je veliko manjsa, ampak ni vazno.

in na ta "lajkaj tole mojo stvar!!!" so pred kratkim skocli tudi pri googlu. et tu?!
preprostost, po kateri so znani, je najprej dobila instant preview. s klikom na ikono povecevalnega stekla se nam na desni prikaze predogled strani, katero bomo ali ne bomo obiskali. zakaj je ze to potrebno? kaj tocno bom izvedla iz 10x20cm velkega predogleda, kjer je text veliko premajhen za normalno branje, da mi potem ne bo potrebno vseen kliknat?
in sedaj smo dobili se +1.
kao neka super fenomenalna funkcija, s katero bomo lahko svojim kolegom (kontakti v gmailu?) sporocili kateri search rezultati so vredu. vsi ti +1 se shranjujejo v nasem google profilu, katerega lahko nastavimo za privat ali javno. torej, se ena izmed malega morja aplikacij za shranjevanje bookmarkov, samo da za tole ne rabimo extra uporabniskega imena, ker je vse skupaj vezano na nas email account.
zakaj ze?
sploh pa, gumb +1 je samo na google strani, kar pomeni, da moramo nazaj na to stran po tistem, ko smo ze nasli iskano. ker to vsi redno delamo, a ne? sicer ne bo potrebno dolgo cakat, da bodo vsi "Share this with your readers cus if you dont they will certainly die!" ponudniki dodali se +1 gumb. na tale vagon je potrebno skocit.

--------------------

(danasnje nadaljevanje posta)
in sedaj imamo tu se google plus. nekaj, kar izgleda kot facebook, naj bi se uporabljalo kot facebook, ampak da kao ni facebook, ker je to naredil google? hm. upam, da je mark google ekipi poslal kaksno "welcome to 2004!" torto. okej, res da G+ nima tistih nadleznih igrc, vprasanj in reklam z dvomljivo slovenscino, a je stvar vseeno cista kopija FBja. edina razlika je recimo v tem, da trenutno G+ uporablja zelo malo ljudi. mogoce so vrata vecini folka se vedno zaprta, ne vem. vabila smo ze vsi posiljali, a se obstaja kdo, ki ga ni dobil? (ko smo ze pri vabilih, zakaj me gmail se vedno sprasuje, ce hocem folk povabit v gmail? mislim, da so do sedaj ze naredl ta korak, ce jim je res bilo do tega.) 100% folka v mojih krogcih je s twitterja, 98% objav sem ze vidla na twitterju, karkoli postat G+ se mi zdi potrata casa, ker "itak sem ze dala status update na FB, a zdej naj pa tle se enkrat? eh, ne da se mi.".

@kaktuskaktus je napisala nekaj, s cimer se popolnoma strinjam, in dam roko v ogenj, da nas vecina misli tocno to: "s tem #googleplus smo zdej vsi kot s povoženo živaljo ob cesti, sam s palco mal od daleč dregamo, če se bo kej premaknal.".

G+ sicer napovedujejo uspeh (pffft, itak, ce je pa google naredu!), a imam filing, da bo koncal na isti nacin kot sta buzz in wave. se kdo sploh se spomni teh dveh? yeah, didnt think so.

aja, in kteri idiot je odobril moznost uploadanja animiranih gifov? a se niso iz myspace debakla cist nic naucil?!

"samo se eno vrecko."

2011-07-05T12:48:00.008+02:00

cez vikend sem se pridruzla vecinskem delu familije pri njihovem letnem poletnem oddihu. tokrat so si za destinacijo izbrali slovensko obalo, natancneje portoroz. verjamem, da bi se veliko raje spravli se malo juznije (ce druga ne, vec opcij), ampak sestra je manj kot mesec dni od roka (se en sine! w00t!), tako da ni pametno riskirat.

pa smo sli.
tipicn "pote pridemo ze navsezgodaj zjutri" se je, kot cist vedno poprej, raztegnil v popoldanske ure. tako kot vsako leto se je tudi letos zgodilo, da smo imeli skoraj premajhen avto. v casu OS smo na morje hodli z yugecem, lado karavan in citroen zx (se mi zdi). sredi noci se je zacelo pakiranje vseh potovalk in vreck v kuferan. plan je VSAKO LETO bil, da se v zgodnjih jutranjih urah spravimo na pot, tako da pridemo nekam do morja v dokaj normalnih urah, ko zunaj ne bo 35°C, klime v avtih itak nismo imel. to pakiranje se je vedno zavklelo, ker je mami CIST VEDNO nekje nasla se eno vrecko. ta stavek je bil fotrova mora, ziher sem. in letos nam je prostora zmanjkalo v X5. v X5!! lej ta kuferan --> google images. kak tocno?!

voznja do portoroza je bila brez posebnosti, vsi smo jo dali skoz ze maljonkrat. a moram priznat, da me je tist prvi pogled na morje ponovno fasciniral, a la "tak lepo pa tok blizu je?! iiiii <3".
za kopanje je bilo v petek prepozno, zato smo sli na prvega od mnogih sladoledov in malo po okolici. hisa je direkcijone za hotelom palace, torej v samem centru portoroza. to zadnje je bila ena boljsih novic, ker je jutranja procedura dedija in necaka setnja do pekarne in kioska, in vsi vemo, da so lahko triletniki malo muhasti. naslednje jutro do strunjana na plazo (portoroska je bila polna in - pravijo - voda polna meduz), in da ne bomo slucajno kaksne tradicije prekinli, se tudi letos nisem dovolj namazala. cartanje macka, ki od zadovoljstva steguje kremplje, je danes ornk mucna zadeva. plaza je se vedno urejena (modra zastavca), varnostnika nista tecna in zenske so na wcjih se vedno prasice (excuse my french, ampak kaj za bozjo voljo delate?!). zvecer se malo do pirana, kjer sem res prvic pustila avto nekje izven centra, sla z dvigalom sedem nadstropij nizje do avtobusne postaje in potem z brezplacnim busom do centra mesta. piran je se vedno, kljub stevilnim gradbiscem v centru, ki kvarijo razgled, zelo lepo mesto. v soboto so imeli mestno gasilsko veselico in ravno, ko smo se spravljali domov, so iz bliznje ladje spustili manjsi ognjemet. nedelja je bila dokaj pocasna. par urc na plazi, skampi in skoljke za kosilo in pravac prestolnica.

all in all, lep vikend.

tale najin yo-yo ima veliko predolgo vrvico.

2011-07-04T13:13:00.003+02:00

mislim, da se je zgodilo tocno tisto, kar sem upala, da se ne bo; prevec sem v tem, prevec za moje dobro.
prosila sem jo, da naj mi ne pusti tako zelo se ji odpret. ne zdaj. ne zdaj, ko je ni blizu. izgleda sem njen "pa pojdi." vzela kot double-dare in ostala. kaj ostala! vzela sem sekundno lepilo, moje misli zmuckala kot kos papirja, celotno tubo spraznala na kepo in jo prilepla na njen hrbet. tako kot v osnovni soli tiste "brcni me" papirje. in potem smo cakali, da se je oseba zavedla, kaj se dogaja.
in sedaj cakam.

med cakanjem pa tedenska rutina, ki me pocasi ampak vztrajno zivcira.
en teden posiljanja sporocil, lepega vznemirjenja ob odgovoru, bujenja sredi noci, da ji (vsaj poskusam) v napol zaspanem deliriju nudit druzbo ob njeni dolznosti na drugi strani drzave, in tisti njen msg za lahko noc, ki je sicer zelo kjut gesta (res!) ampak se niti pod tocno "razno" ne more primerjat z nocmi, ko je v moji postelji.
dan preden jo koncno spet zagledam se vznemirjenje stopnjuje, metuljcke v trebuhu odganjam z improvizirano ubijalsko masino zrolanga zurnala, na poti do kafica se zaposlim s preskakovanjem komadov dok ne pridem do nekega vsaj priblizno zanimivga, ceprav mi je popolnoma jasno, da me niti malo ne briga, kaj poslusam. z druge strani ljubljance jo vidim (tezko jo ze zgresim), nadenem si moj "game face" in okoli sebe v ikea stilu zgradim zidove, ki mi dovoljujejo vsaj malo distance. dovolj je bilo izpostavljanja, ana.

gledam jo, kako pocasi odpira ovitke cdjev svojega najljubsega benda. tako previdno lista po bookletih kot da so narejeni iz papirusa, v glavi mi odzvanja "okej, tok posebno pa tole darilo res ne more bit", ampak se se pravi cas zadrzim in tega ne izustim. kaj cem, moj odnos do rojstnih dnevov, novega leta in podobnih enkrat-na-leto praznikov je cisto nekonvencionalno "pa tudi ce jih ne bi bilo". zavoljo ljudi okrog mene se tega poskusam odvadit, a mi ne uspeva.
najraje bi se vsedla cisto zraven nje, dala roko na njeno nogo in lupcka na vrat. da zadovoljim mojo potrebo po njeni blizini, po njenem vonju, po njenem dotiku. po njej.
tako pa hodim na njeni desni, poskusam sledit pogovoru o kajvemcemu (nisem sledila.) in pogoltnem slino, ko na moj "missyou." odgovori z "spravi se."
bolje, da se res, cakajo me tedni cakanja.

in trenutno mi je fajn. zelo fajn.

2011-06-24T12:42:00.003+02:00

prav pase, ko se enkrat znebis balasta v zivljenju.
v mojem primeru so to ljudje,
katerih sem se prevec oklepala zavoljo "dobrih starih casov",
ki so me ze veliko preveckrat prizadeli na tak ali drugacn nacin, a sem jim vztrajno dajala nove sanse
itd.

ko das dolocen folk na tretji tir, ko koncno skapiras, da niso vec tako zelo pomembni, potem se krog prijateljev zamenja. celotn proces je dokaj naraven, ni nic prisiljenga. v mojem primeru niti opazla nisem, ko se je to zgodilo. okej, ja, mi je mal padlo v oko dejstvo, da z doloceno osebo ne msgiram vec tok pogosto, da se najina kava konstantno prestavlja, in da mi je na splosno vseen, ce jo vidim ali ne, pogresam je itak ne.

in trenutno mi je fajn.
okoli sebe imam folk, ki me sicer spoznava z vsemi mojimi napakami, a me taksno tudi sprejema. (o marketingu res ne vem velik, jebiga.) folk, kater me vsake tolko preseneti s svojimi odlocitvami, a jih naslednji dan vseen poklicem za kofe. jebiga, lasko veliko lazje stece in veliko bolj pase v njihovi druzbi.
tisti popoldnevi zaceti s falaflom brez repe in petersilja, in koncani nekje na petkovskovem nabrezju s tromestno cifro na racunu.
tisti veceri na terasi, ko smo ob pametovanju o zivljenju in sexu (d0h!) ter cudenju nad androgenostjo nekega modela, v rokah imel vedno polne kozarce vina in budweiserja (ne pijem vina, kaj cem).
tisti kofeji v egoistu, kjer s kolegico se enkrat predelama vse, kar se dogaja v mojem ljubezenskem zivljenju, ker je ona veselo porocena in je postala malo dolgocasna. (zezam!!)
tisti veceri, ko zaspim v objemu ene, kateri na zacetku nisem nameravala dat niti trohice moznosti, da mi pride blizu, sedaj pa je tako blizu, da komi cakam zadnji teden septembra, ko bo pri meni celi jebeni tedn in mi je cist vsen, kaj si ona misli o tem. (♥)
in vsake tolko tudi tista jutra, ko si s parimi najbolj prfuknjenemi twitterasi pisemo budalastine, ker je public timeline postal dolgocasn. budalastine, ki so mogoce res samo digitalne narave, a delo z njimi naenkrat postane lazje in delavnik gre hitreje mimo.

ja, trenutno mi je fajn.
zelo fajn.

*\o/*

ps- za spremembo se malo bolj vesel post, da se boste nehal pritozevat nad poplavo depresivnih.

RATONCRACK

"just add water."

potrpezljivosti in vztrajnosti. to bi bilo super darilo.

do konca sveta je se manj kot eno leto!

kdo mi pride skrit darila?

"stevilka trenutno ni dosegljiva."

dejstvo dneva: sovrazim, ko folk ne opravi s svojo preteklostjo.

radovednost ni lepa cednost. pravijo.

post-orgasmic haiku

true story.

all i want for christmas is you.. aja, pa se tehle par stvari.

... #onrepeat

hvala bogu za budilko.

kaj pa ce bi sli v kino?

struca kruha, tri mesece kasneje.

my ghost.

"fucking hipsters!"

dan 5 & 6: thank you and have a nice vueling.

#safr

modra kroglica v modro skatlo.

your free verse.

❤

"12 ur groze, gorja in gravza". jst bom v prvi vrsti.

dejstvo dneva: ne maram obcinstva med delom.

"oh god, I don’t give a fuck about her age. she could fuck me any day.

gospod pavle je car.

pon & zi.

dan 4: chillaxanje.

vse, kar so mi rekli, da ne smem.

dan 3: taaaatttttuujaaaa maaam!!!!

...

dan 2: nedelja. nedeljkasto. 'nuff said.

dan 1: protest? extra zame?! ja kak lepo od vas!

dan 1: hvala bogu za simobil in stanje porabe.

dan 0: italijani in smisel za cas sta dva pojma, ki sta si galaksije narazen.

dan 0: jst ne cutim vec moje riti.

dan 0: pa dajmo spoznat letalisce.

if not now, then when?

popolno nasprotje.

džez.

too old to believe in miracles.

dejstvo dneva: ttttt

...

... #onrepeat

happy birthday to me.

jst v bistvu nimam pojma kaj delam. nikol.

diplomacija FTW.

crazy cat lady to the rescue!!

... #onrepeat

#aves ono, ko..

sweetheart, fuck you too.

suma sumarum.

trenutno mi gre po glavi samo ena stvar..

poslovilno darilo

tatara tatara tata ra tatara

...

polnocno msgiranje.

... #onrepeat

fantazija, katere ti nisem povedala, #642

"ljubljana je lepa tudi brez tebe."

najbolj zlobna budnica EVER!

ljubljana brez tebe

perfekten dan v fotografijah.

nujno rabim OFF gumb za moje mozgane.

cmon, say it, i dare you.

ktera ima cas danes zvecer? jst bi flirtala!

hello lisboa, this is ljubljana calling!

Hey, you and I are going to have a big love affair and it won't work but somewhere in the middle, my god, we tried.

opravicujemo se za prekinitev pateticnih postov, a moj necak je imel rojstni dan!

lekcija iz zanikanja, #723

... #onrepeat

jesenske noci mi gredo najbolj na zivce.

vse, kar sma kdaj imele, so bila poslavljanja.

*mumbles something incoherently*

dejstvo dneva: petkova noc pocasi postaja dolgcasna.

*violinca v slow motion*

kaj pa ce gremo na kavo/pivo/liter vode?

ne maram se pogovarjat po telefonu.

"Pia is doing it on her own! Who needs American Idol!"

ponavlja se kot (meni najljubsa) pokvarjena plosca.

mumbles something incoherently

violinca v slow motion