rat|on|crack

reče se mu launchy. sexy launchy (odvisno od skina, seveda). hitri launchy (laufa v ozadju, zažene se z windowsi in pokličete ga z alt+space). pametni launchy (briga njega, da ne znate tipkat, zindexira in najde vse). free launchy (!).

launchy je mickeni programček, ki vam omogoči prenehanje iskanje programov v direktorijih s čudnimi imeni, ki so največkrat ime proizvajalca (in vsi vemo, da je dandanes nemogoče najdet dobro ime za firmo). pokličete launchyja, začnete tipkat ime programa in na izbiro se vam prikaže par predlogov. s tabulatorjem se sprehodite do željenega programa, pritisnete enter in to je to. na isti način lahko poiščete tudi datoteke (pdf, doc, mp3, avi, itd).

šele začela sem ga uporabljat in je že res kar piše v readme.pdf - ne boste ga nehali uporabljat!



objavljeno ob 19:30

zadnje čase se na veliko navdušam nad (za?) tipografijo. sicer ne mislim jet delat fontov, ker tolko domišljije pa spet nimam. no, pa znanja tudi ne, ampak mislim, da je domišljija ajn pičken bolj pomembna konc koncev.
veliko bolj kot prej se mi dopadejo posterji in flajerji, ki imajo kot glavni objekt pisavo oz. kjer je edina vidna stvar text. seveda zmodificiran text, ali ipaq text. zato se mi je tudi tako dopadla animacija briana shalerja, vidite jo spodaj. pesem uporabljena v animaciji je "hey ya!".


aja, vsake tolko se splača jet na market proti koncu. lahko dobite celi karton jagod zastonj. so malo obtolčene ampak ziher dobite vsaj kilo jagod ven. posujete čez malo sladkorja in voila! sladica po kosilu je tu!

objavljeno ob 14:22

mislim, da že vsi poznamo tipkovnico optimus, kjer si lahko vsako posamezno lcd tipko sami nastavite. prednaročila že laufajo, stane borih 1256€. no ja, za takšno tehnologijo se ziher najde folk, ki je pripravljen dati malo bogastvo. le kaj si američani mislijo o tem, glede na to, da so izumitelji rusi (katerih nagrade in priznanja visijo na njihovem wcju)? svejedno.
seveda nam ta najbolj geekasti niso ostali nič dolžni in so skupaj spravli perfektno tipkovnico za tiste, ki so prepričani, da znajo slepo tipkati. predstavljamo popolnoma prazno tipkovnico. tipke so sicer naštimane, ampak napisano ni na tipkah nič, le tipki F in J sta malo bolj ukrivljeni.

evolucija miške je bila malo hitrejša. od samo enega gumba do treh, do še dodatnih dveh ob straneh (ki mi nikoli nista bila jasna, ampak sta popularna v igralnem svetu). skratka, o miškah tudi lahko debatiramo ure in ure, a je to za nas naredil že jonas. in vsi vemo, da če jonas ni dal nekaj čez, potem ni vredno niti ogleda. (hihi)

a še vedno obstaja par stvari, ki bi jih človek rad imel za tipkovnico ali miško.


caps-lock-free keyboard
caps lock je najbolj brezvezni gumb na tipkovnici. je takoj zraven tipke A in veliko prevečkrat se nam zgodi, da namesto A pritisnemo presneti caps lock in 2s kasneje imamo veliko lepo luknjo sredi čela. sicer ne grem tako daleč, da ta gumb odstranim iz tipkovnice (hardkoraši to radi delajo), a onesposobim ga pa le. lahko se zafrkavate z registrom (kar odsvetujem), ali preprosto inštalirate mićken programček, ki se javi na ime CapsUnlock. s tem si lahko istočasno onesposobite Insert tipko, za katero imam tudi samo slabe besede.

roomba mouse
miške so vedno nekaj tečne. ko smo še imeli miške z ono žogico na spodnji strani smo ji mogli konstantno pucat one valerje (kar sploh ni bilo easy!). potem so prišle optične, ki pa rabijo popolnoma čisto podlago, bog nas varuj, če je kakšen las kje, ker jo bo odneslo na rob ekrana in iz zagate nam pomaga samo ctrl gumb.
če že morajo sesati vase smeti, naj nekdo naredi programček, kjer bi se miška sama sprehajala po naši mizi (ko nas pač ni tam, seveda) in pozaugala vase smeti, majhne delce čipičipsa in ostale stvari, ki ležijo naokoli. vse kar bi nam preostalo narest je, da izpraznimo tisti kontejnerček na miški. kdo mi naredi dizajn?

deli posta vzeti, prevedeni, spremenjeni in izbrisani iz tegale članka.

objavljeno ob 16:14

vemo, da je boj z pirati (ne govorim o filmu, čeprav je tudi malo povezano) težek boj, ker si pirati vedno znova zmišljujejo druge načine tihotapljenja kamer v kino dvorane. sicer se nikoli nisem navdušila za takšne kopije filmov (konstantno vstajanje folka, pogovori sosedov pirata, pretemna slika in veliko preveč spacious zvok!), a izgleda imajo svojo podlago navdušencev.
v maleziji pa so se sedaj spomnili novega načina, kako uloviti te pirate med snemanjem - z uporabo očal "night vision". vsi poznamo to napravco iz akcijskih filmov, ko si nataknejo gor neke velke očale in potem vidijo vse zeleno. mislim, da se mora na to človek navadit, ali vsaj vedet kaj gledat, ker meni med igranjem fpsjev niso skoraj nikoli prav prišle.
izgleda naj bi ta metoda bila kar uspešna. pa veliko sreče!

objavljeno ob 15:45

ker se moja odločno brani kabelskega tvja in ker je še vedno (po enem letu in pol!) niso priklopli na satelitsko, ima na tvju 9 kanalov. 4 portugalski, cnn, eurosport, rtl, sat1 in duna (nekaj madžarskega).
ker se okej program na portugalskih kanalih začne šele enkrat ponoči, po poročilih (ko zavrtijo en del neke nanizanke), in potem spet nič do polnoči (csi ali dr.house). zato mi, logično, na voljo ostanejo samo cnn, eurosport in rtl. sat1 sux.

razen danes. v nemčiji imajo izgleda nek praznik in vrtijo dolgočasne filme. na cnn konstantno vrtijo ene in iste "breaking news"; novice, ki so prenehale biti breaking po tretji ponovitvi. da bi zadovoljila dnevno dozo informacij sem se, kot vse dni poprej, spravla na cnn teletext, začenši s stranjo 140. a me je pričakalo butasto presenečenje. izgleda cnn teletext ni več na voljo, in lahko novice dobim le na njihovi int'l strani na netu. u pičku.

no ja, so mi vsaj pri eurosportu priskočli na pomoč (in to big time!): french open finale 1999, steffi graf vs. martina hingis. hingisova mi je že od začetka bila antipatična. s stalnimi pripombami in klici sodnikov si je v tej igri (še posebej v drugem nizu) zaslužila odpor občinstva in dve kazenski točki (to jest, odvzem dveh točk). steffi, na drugi strani (dobesedno), pa je bila steber zrelaxiranosti. kako točno naj potem nekdo navija za ono švicarsko razvajenko? gremo steffi!! (spodaj video zadnje točke, in predzadnje, kjer je hingisova poskušala biti pametna.)



objavljeno ob 14:08

v torek, 29. maja, je evropski praznik sosedov. prijavljenih je že nešteto mest, tudi iz ne-evropskih držav (kanada, turčija, hrvaška, itd.) le za slovenijo nimajo podatka. (kaj se greste??)
portugalska sodeluje že nekaj let. po ulicah se naštimajo žari za sardine, postavijo se male mizice in naročijo se sodi piva. fešta bo tudi na moji ulici, plakati so že polepljeni, recepti že raztalani in predebatirani med kolegi iz ulice, dj je naročen, vreme pa tudi.
če še nimate nič zorganizirano, pojdite na slovensko stran in dol potegnite postre in flajerje, naredite si žurko na vrtu ali kar sredi ulice. spoznajte folk, ki živi na drugi strani ograje.



objavljeno ob 17:14

a kdo od vas diggovcev ve po kakšnem sistemu se v lestvico top 10 of all topics uvrščajo zgodbe? ker na screenshotu je ena zgodba z 1303 diggi (verzija periodičnega sistema extra za kansas) in ena z več kot 1500 (črna luknja na marsu), a ni nobene na lestvici. zakaj to?
plus, zakaj nekatere zgodbe izginejo z lestvice, kljub temu, da imajo npr 4000 diggov, prva na lestvici pa 'samo' 1500?



objavljeno ob 18:41

pred dvema tednoma (or more, who cares) so v ameriki aretirali policaja, ki je zaseženo marihuano nesel domov (namesto na policijsko postajo), kjer jo je žena uporabila za kekse. vsi poznamo tiste fajne kekse, ne? no, in ko sta se ga ornk napopala, sta poklicala rešilca. ker sta mislala, da sta mrtva. no, da umirata. no, da sta mrtva. oziroma, oboje. in čas je izgleda mineval "zelo zelo zelo zelo zelo počasi".

poglejte si prispevek s televizije, ki ima tudi klic. hihi.

objavljeno ob 21:34

dan mladosti poznamo vsi, če ste brali štoparskega vodiča pa poznate tudi bistvo in pomen brisače. ker veliko maljard ljudi na svetu ne ve za naš dan mladosti so 25.5 preimenovali v "dan brisače".

sodelujte!

kaj moram narediti?
nosite vašo brisačo zraven, kamorkoli greste, kot znak sodelovanje in žalovanja.

kdaj moram to narediti?
danes, 25. maja.

kje naj to delam?
vsepovsod!

in zakaj brisačo?
citat iz knjige "štoparski vodič po galaksiji":



objavljeno ob 15:16

zadnja igrica, ki sem jo na temle mojem laptopčku igrala, je bila ddd pool. ostali dve inštalirani igrici sta dope warz in squares 2. kakor vidite nisem ravno velka igralka računalniških iger. kolegica mi je priporočila gta, ampak se mi ni dopadel. need for speed je nekaj kašljal po inštalaciji, tako da smo ga dol spravli. kaj čmo, pač imajo moji windowsi neke probleme (in takoj, ko spravim dol teh 37 filmov, jih predstavim pojmu "rebirth") in tudi rama nimam veliko (bogih 512mb). edina shooterja, ki sta se mi dopadla, sta bila brothers in arms in fear.

iz tega razloga si tudi nikoli nisem ogledala igrice tomb raider. že film ni bil ne vem kaj, kljub naši (ah ko bi le bila! damn you brad!) prelepi in presexy glavni igralki andželinci. do danes tudi nisem vedela, da obstaja OSEM igric tomb raiderja. po mojem spominu bi bile maximalno 3.
in evolucijo tega lika v igri (v filmu naj bi andželinca imela podložene joškice) si lahko ogledate na wiki strani. nekdo res ljubi prokrastinacijo. 5. junija igra praznuje desetletnico.



objavljeno ob 14:18

čeprav sama nimam (in nočem imeti) izkušenj s fenomenom imenovanim "second life" (online skupnost, kjer si lahko kupite zgradbe, otoke, si uredite svoj avatar, se menite z ostalimi uporabniki, jih virtualno posilite, itd.), moram priznati, da se samo ob prebiranju člankov o le-tem naučim veliko o človeški psihologiji.
kot da že nismo vsi prej vedeli, da imajo nekateri veliko preveč tistega gena "uniči vse, kar ni tvoje".
če do danes niste vedeli, kako se reče online vandalizmu, vam pri tem pomaga članek o "razstrelitvi" (quote: "It looks like we've had some enormous cyber-bomb set off on our site.") otoka tv postaje ABC. beseda je "griefing".

objavljeno ob 19:36

sem pravkar pretresla hlače (tko kot preden jih obesiš na štrik, da se posušijo, ne z elektriko!), kljub temu, da sem vedla, da imam polno peska v zavihku (tisti del hlačnice, ko si zavihaš, če je predolga)? le-tega imam sedaj po celi sobi.

aja, in "zakaj hudiča.."je zelo kul blog. gre na blogrolo.

objavljeno ob 20:57

kak jst nimam sreče, ej!
tolkrat sem že rekla, da grem domov, tolkrat sem si že skor spakirala kovčke (vsaj v glavi), in čist vedno je nekaj prišlo vmes. al tajming ni bil okej, al so ble karte predrage za mojo denarnico, al to al ono. skratka, vedno je nekaj bilo. (ja, moja lenoba in nepraktičnost je tud bla enkrat razlog. errare humanum est.)

prejšn dan pa je tudi že moji familiji prekipelo (tisto travo je potrebno pokosit, hehe) in so se tudi oni spravli na lov za karto. plan je bil, da grem enkrat junija ('na začetku' je bilo mišljeno, da grem konec maja, ampak konec maja je čez par dni. karte velik predrage.) in se vrnem sredi julija. našla sem tudi eno dobro (in za ta čas extremno poceni karto) z maljardo prestopanj, ampak bi le cela prišla do benetk, kjer bi me pobrali domači.

vse je bilo že zrihtano. denar na kreditni, rezervirana karta, oseba za gretje moje postelje dok me ni je tudi že on standby. skratka, vse je bilo tko kot more bit...
...potem pa grem na obisk h kolegici in L mi reče, da mogoče imajo zelo (glede na info je fantastičen!) dober šiht zame, ki pa bi se moral začeti zaj zaj in ne šele sred julija.
in kaj zaj? take šanse človek ne dobi kr tak. čakat me ne morejo. doma me ni blo že več kot en let in pol.

argh!

objavljeno ob 13:53

v nedeljo (in včeraj ponovno) sma šle gledat za fancy stvari za mojo, ker imajo jutri nekaj v asembleji republike in je tudi ona med tistimi 'ta govorečimi'. in ker sma že bile v dolce vita (kjer so se točno takrat odvijale igre finala državnega prvenstva v biljardu!) sma skočile tudi v zara home. ena izmed meni zelo všečnih trgovin s stvarmi za dom. že izložbe so zelo stilsko urejene, in ker si itaq nikoli ne boma kupile tisle extremno oranžne vilice (pa čeprav izgleda dober za pojest!) sma si šle vsaj oči napast.
tiste brisače, košare ze deke, krožniki, šalce, jedilni pribor, sveče, preobleke za posteljo, copati, itd itd. bila sem v nebesih. in kako sem to pokazala moji? udarla sem jo po faci z enim extremno kjut (in oranžnim.. kaj imam jaz z oranžno zadnje dni??) tepihom iz slame.
saj pravijo, da je ljubezen slepa. jaz sem tudi bila v tistem trenutku, hehe.

(ker trgovina na netu nima kataloga si lahko njihove izdelke ogledate le na linku 'store windows'.)

objavljeno ob 12:49

včeraj sem si do konca pogledala film "fracture" (trailer) z anthonyjem 'kako imaš okusna lica' hopkinsom in ryanom goslingom (kdo te ta je?).

zgodba: ryan je mlad, zelo ambiciozen, nadut odvetnik v pisarni državnega tožilca. nekok mu rata skoraj vedno zmagat. če ve, da mu ne bo uspelo, preda primer drugim. dober način imet 97% conviction rate (a nihče ne premaga japonske!.. pred letom 1943, to jest.). na mizo, dva tedna preden začetkom dela v neki ful fajni odvetniški firmi, dobi primer poskusa umora. tip (anthony) je ustrelil svojo ženo direkt v faco, v hiši počakal na policijo, ko vstopi pogajalec le-ta vidi, da je ustreljena ženska njegova ljubica (o kateri ni vedel nič, le to, da ga bo dvakrat na teden počakala v tisti hotelski sobi). začne se pretep, uletijo drugi policaji, itd. primer izgleda dokaj easy, glede na to, da je anthony podpisal priznanje skoraj takoj.
naš mladi tožilec se spravi v sodišče že prepričan v zmago in seveda pride do preobrata (priznanje in dokazi niso sprejeti, ker je bil detektiv, ki ga je aretiral v zvezi z ženo obtoženega, in pištola, ki so jo našli na prizorišču se ni klapala z najdenimi metki), ki anthonyja osvobodi in tožilec izgubi službo. no, izgubi dve.
več ne povem, film sam tudi ni nič novega (a še obstaja zgodba, ki je nismo videli na velikem platnu?) ampak ga le pojdite gledat. zanimiv film, anthony je dober s svojim irskim naglasom. pokvarjeni paradajzi se strinjajo.

objavljeno ob 21:23

glede na to, da spet nimamo interneta (kaj je, če ti na modemu utripa sam ena lučka od petih? not good, ah?), se lahka razpričam o sobotnem dnevu. (dni prej se ni zgodilo nič pretresljivega, zato nobenga posta.)

E me je prosla, da jo zamenjam na neki stvari nedaleč od coimbre, v lousa. lani enkrat je E sodelovala v "delovnem kampu" (=workcamp, dobesedno prevedena varianta se sliši tako WW II, a ne?), kjer so počistili pot do mlinov v gozdu mesteca lousa. mlinov je 7, vsi so stari kot zemlja, vse je obdajala skoraj džungla, ker je krajevna skupnost na to svojo znamenitost pozabila že zdavnaj. sodelovali so prostovoljci iz mnogih držav sveta (nemčija, francija, italija, rusija, japonska, koreja, egipt, itd.). btw, prijavljenim afričanom vstop na protugalsko ni bil dovoljen. no, viz jim niso odobril (iz strahu, da potem ne grejo nazaj domov?). workcamp se je končal z gasilsko veselico, članki v časopisih in vsesplošno zmago organizacije v mestecu.


na žalost niso dokončali vsega dela (sicer so delali kot mutavi, a gozd je velki), tako da bodo letos imeli workcamp na isto temo. prostovoljci se že prijavljajo. da pa prostovoljcem vsaj malo olajšajo delo so za soboto sklicali skupaj sodelavce in prijatelje organizacije, da počistimo pot. prišli so... no, prišel ni noben. butast dan, prevroče zunaj, ni cajta, itd. izgovorov je bilo puno, na koncu smo ostali 4 in pol (=otrok ene izmed organizatork).
ker je E imela s faxom druge obveznosti (izlet na serra da estrela.. obveznosti pa take!) je prosila mene. in sem šla, zakaj pa ne? sicer sem totalna city-chick, ampak za uslugo se me da vedno poprosit. rečeno mi je blo, da bom samo pomagala pri urejanju skupin ljudi (ko so še mislili, da bo nekdo celo prišel), razdeljevanju orodij (motike, grablje) in razdeljevanju hot dogov za čas malice (na koncu so zvedeli, da zaradi sezone nevarnosti požarov - od 15.5 do 30.9 - ni več dovoljeno kuriti na tisti jasi, tako da je piknik odpadel). oblekla sem se temu primerno - hlače, v katerih ponavadi ne bi ravno delala, in all star čevlji. komplet zelo primeren delanju v gozdu, se strinjate?

no, in smo šli. gozdar z motorko, psiholog s svojo ultra drago kamero, organizatorka, njen sin (ki ni in ni utihnil) in jaz. juhu. mislim, da smo izgledali dokaj mizerno. vsaj jaz tako izgledam, če je potrebno delati karkoli izven zavetja betonskih blokov, smoga v pljučih in signala za mobitel.

gozdar je porezal par drevesov, ki so se podrla na prejšne leto počiščeno pot, psiholog je fotografiral, jaz (!) sem mirila otroka (ko je mama omenla, da so v bližini čebele, se je začel jokat kot za stavo), organizatorka pa je.. ne vem kaj je delala.
potem smo prišli do reke. no, do rečice. poleti ta rečica usahne, tako da je prehod skakanje z enga kamna na druzga. v soboto pa je rečica bila kar polna vode, ker je dni poprej deževalo. juhu za zemljo, bruhu za nas. da pridemo do mlinov je bilo to rečico parkrat prečkat, kar bi bila dokaj preprosta zadeva, če bi imeli vsi gor visoke bataškorne in če se ne bi obnašali tako presrano (a la "madona, voda je, iz cukra smo, umrl bomo!"). prvo prečkanje smo vsi prestali živi in zdravi, na drugem mene vrže na kolena (izgleda mokri spolzki kamni in papuće ne gredo skupaj, who knew??) a dok je kamera suha se meni j*be. (in ja, itaq, da sem mela kamero zraven. halo??) ker semže bla mokra do kolenov se v naslednje nisem več sekirala, če bom mokra ali ne, samo pazila sem še, da me ne zvrne. drugače pa je bilo, kot bi že bilo moglo biti prej - direkt v vodo in prikrito smejanje ob gledanju ostalih kako so metali kamenje v vodo, da si naredijo prehod. hihi.


ker smo se s tem kamenjem, začetnimi drevesi in sušenjem motorke (enkrat je zvrnalo tudi gozdarja, z onimi gozdarskimi čevlji z 2cm profila na podplatu! ha!) tako dolgo ukvarjali smo uspeli pridet samo do petega mlina (da prepoznaš tisti skupek kamenjev kot mlin je potrebno kar veliko domišljija). okoli 17h smo se po isti poti vrnal do najstarejše še vedno delujoče tovarne papirja na portugalskem, naročili tri pečene kure z veliko pomfrija, pobrali L, šli na ogledno točko blizu grada (od katerega je tudi ostal samo en stolp in par dixie wcjev) in tam posedali do zvečer, ko sem se spet spravla na cüga in šla pravac postelja.

izlet je bil zanimiv, predlagam za malo relaxiranja. a ne pozabte na bata škornje (moj končni rezultat so mokre hlače in čevlji, ter modro koleno in modrice), ali vsaj bikini.



objavljeno ob 17:54

se vam je že kdaj zgodilo, da se zjutraj na poti v službo na spomnete, kje ste parkirali avto? vem, večina ljudi avta ne najde pred shopping centrom, saj je večina tako velikih, da rabiš tiste zelo priročne barvaste papirčke, ki ti namignejo kje je avto parkiran. če teh ceglcov ni si probaš zapomnat neke geografkse značilnosti ob parkirnem prostoru (blizu drevesa za bencinsko postajo, pri tretjem povoženem pasjem dreku levo), sosednje avtomobile ali preprosto šteješ korake.

na srečo medve s shopping centri nimama problemov. se nama pa zato dogaja skoraj vsak dan, da ne najdema avta pred blokom. ker sma skoraj vsak dan pozne je tole iskanje avta že preraslo iz komičnih (ko sma obdelale vse možne opcije preden sma ga končno našle, a še vedno uspele na koncu se norca delat iz naju) v stresne situacije (ko bi ji najraje zavila vrat, ker pelje takšno paniko).

današnje jutro ni bilo nič drugače. spet sma obhodle vse bloke v bližini, preden se je spomnala, da je parkirala čisto nekje drugje.
sem ji že parkrat predlagala, da naj vedno parkira na istem mestu, tako bo lažje najdet. ampak to izgleda ni preveč pametno, ker - lahka avto ukradejo.
vredu bo.

objavljeno ob 14:14

v ponedeljek se je začel mini cikel filmov z glbt tematiko, v organizaciji skupine "nao te prives" (= ne pusti se oropati, od pravic).
prvi dan so nam (max 20 ljudi, od tega vsaj 5 strejt parov, ki so se skozi celotni film skor dol dajal v zadnjih vrstah!) v malem avditoriju aac prikazali film "before night falls" (trailer).
zgodba (po resničnih dogodkih) je o kubanskem pisatelju reinaldu arenas in gej skupnosti havane v času revolucije, ko so (na čelu s castrom) homoseksualci bili zatirani, aretirani na podlagi govoric in brez dokazov, in največkrat premeščeni iz zaporov v 'spreobračevalna taborišča' (skratka, prepričat so jih hoteli, da niso več gej). reinalda so tudi preganjali, ker je bil pisatelj in je zelo kritično pisal o revoluciji (itaq vemo, da se castro ne dopade nihče, ki je kontra) in ker je imel prijatelje živeče v tujini, ki so lahko tam (brez dovoljenja) izdali njegove romane.

ker se je film začel z polurno zamudo (standardnih 15 minut vštetih, plus ostalih 15 minut zapravljenih na kreganju, če so plačali samo najem sobe ali tudi najem projektorja) nama z E ni uspelo videt konca. se priporočam za pojasnilo - kaj se je zgodilo po njegovem prihodu v nyc?

včeraj sem še enkrat vidla "boys dont cry" (trailer), in še vedno se mi ne dopade hilary kot tip, kljub z oskarjem nagrajeni igri (da sploh ne govorimo o butastem koncu filma), danes je na sporedu "porque pas moi" in jutri "get real".

objavljeno ob 18:02

trenutno se bašem s čokoladno torto in svežim turškim kofeje (kaj bi dala za en lavazza kapučino, ej!), in sem se spomnala na včerajšno porcijo tenisa. ne, nisem šla jst igrat (ste nori? da dol padem?!), na eurosportu sem gledala. prvi krog nekega wta turnirja sredi ničega. igrata ena ukrajinka (se mi zdi) in neka "romina oprandi" (za katero sedaj vem, da je švicarka a igra za italijo).
če ste kdaj gledali tenis, če ste ga sledili v zadnjih par latih, potem veste, da ima tenis nek dress code. dolg nazaj so za tenis rekli, da je džentelmanski šport. skoraj tako kot sablanje, hihi. (ste vedli, da je bila teniška žoga ena izmed daril jezusu ob rojstvu? jaz tudi ne, a tako pravijo v neki gledališki igri iz srednjega veka.)
enivej, nazaj na dress code. torej, na začetku so bili vsi oblečeni v belo, ženske in moški, potem so ta malo bolj drzni začeli (s svojimi sponzorji) uvajat barve v oblačila, naš predragi "bom ženi razbil ustnico" agassi je razvil navado se slačit med odmori, začela se je doba razbijanja loparjev (aka ivanišević doba), in kmalu je cela eleganca tenisa šla v pm. če dandanes prideš na igrišče oblečen v belo te gledajo čudno. mislim, da se edino v winbledonu drži ta tradicija, ker je pač tko fensi-šmensi ob petih popoldne pit čajčeka s kraljico.

dost zgodovine.
dandanes igralke tenisa izgledajo kot manekenke (npr. ana kournikova, ki sicer še ni dobila niti enega turnirja, a to je ne ustavi pri fotoshootingih) ali kot big mean tennis machine (npr. serena williams, ki lahko po karieri tenisa gre v bodybuilding).
včeraj pa sem vidla eno malo bolj normalno ženo, kateri se je skoraj posrečil preskok v dress codi. sicer vem, da se je ta "naša" tradicija začela že z martino (hehe, suzanne še vedno ni polizala tiste vene!), a martina se je upokojila že dolgo nazaj (če ne štejemo mešane pare). hvala bogu se je našla ena, ki jo nadaljuje. lesbians, rejoyce!
romina sicer ne izgleda ne vem kak fizično njami (no ja, je na začetku kariere, bo še zgubila tistih par kilc), ima malo daljše blond lase (tko passé, da je že out!), piercing na robu spodnje ustnice, maljardo verižic... in HLAČE! žena nosi kratke hlače!

..in ko naša predraga rominca čaka na servis (igro je na koncu izgubila), kamera zumira na njen obraz, romina si (od dolgočasa?) začne grist noht na kazalcu leve roke in eden od komentatorjev reče: "how cool can you look on the tennis court?"

objavljeno ob 14:23

kolegica E me je že večkrat poskušala naučiti naredit karkoli iz tistih cirkuških balonov (oni ta dolgi in tanki *wink wink*), ampak mi razen kroga ne ratuje nič. no, nastane že nekaj, ampak ne izgleda niti približno tako kot na slikah v "baloon art for dummies"* knjigi.
čeprav naredim psa točno tako kot je narisano in napisano, moj pes izgleda kot dolga hrenovka z tacami in kao neko čudno zmutirano glavo. da se sploh ne menimo o repu, ki je skoraj tako dolgi kot trup psa!

mogoče mi bo spodnja slika anatomije takšnega psa pomagala (najdeno na digiart)?


* naslov knjige sem si izmislala, ampak bi morala obstajat (če še ne)! imam neko italijansko multi-lingual knjigo z malimi slikicami.

objavljeno ob 14:00

v soboto sma pospravljale, jaz sem kar naprej nekaj nergala, šle v shopping, proti večeru naredile pražene lignje s kuhanim krompirjem, čilijem in fe-no-me-nal-no omako (eno izmed tistih, kjer so sestavine karkoli najdeš v hladilniku in si na koncu totalno presenečen, kaj je nastalo), in enkrat ponoči sem okusila vso ljubezen tricka.

včeraj sma se odpravle na feira do artesanato (obrtni sejem), kar pa tukaj ni isto kot na obrtnem sejmu v celju, kjer vam prodajo vse od nogavic do traktorja. tu pod pojem 'obrt' spadajo izdelki iz lesa (največja stvar je recimo stol), volne, voska, usnja, in za lačne še takšna in drugačna peciva. tam sem si tudi kupila kos peciva s korenjem in orehi. za 1€. me je skor kap. kasneje je moja naredila čokoladno torto, jaz pa dizajn za mapo, dan se je končal z masažo.

za povedat nimam nič.

ps- kdo je 84.52.139.57? hotlinked anybody lately?

objavljeno ob 13:16

pozna hrana v pita innu dan prej je bila imenu primerno pretežka za želodec moje, tako da je celo noč laufala od postelje do wcja. (preveč podatkov? no ja.) ko ji je končno uspelo zaspati (jaz sem seveda ves ta čas bila koma in se nisem zavedala ničesar.. juhu!) je bila na žalost že ura za vstat. pustila sem ji malo poležavat, medtem sem jaz šla v trgovino orangutan po sveže štruce (baguette) in pomarančni sok, kar sma vzele zraven kot najino kosilo. glede na cene je bila tale odločitev ena izmed boljših. pač nismo živeli na veliki nogi, sma raje uživale v sončnih parkih med drugimi popotniki.

pri nakupu povratne karte nama ona žena ni pomagala nič, ker nama je povedala vse druga, le če dobima popust pri nakupu povratne karte ne. no, ni ga, btw. izgleda so ga ukinli že pred mnogimi meseci.
na vlaku naju zahakla ena žena, ki je moji povedla velik del zgodovine barcelone in skoraj celotno svojo življensko zgodbo, vprašanje je bilo "kaj se bolj splača videt danes, a ali b?"
vseeno, žena nama dala dober nasvet - z vlaka sma šle na postaji arc de triomf. kljub temu, da to kao ni vljudno, a ker zdravje pride pred kulturo, sem jo pičila v prvi kafić na wc. prvih 5min sem porabla, da sem ga sploh našla! nekje v kleti, na koncu zgradbe, nekje blizu kuhinje, z velkim čebrom polnim vode kot pripomoček za "zaklepanje" vrat. iznajdljivost ne pozna meja.


sprehodle sma se po passeig lluís companys (nekje pred arcom mi je zmanjkalo prostora na prvi spominski kartici), do muzeja geologije, mimo živalskega vrta (veliko preveč ljudi, da bi sploh razmišljale o obisku!), mimo preprostega spomenika (vsem padlim v obleganju barcelone med 1713-1714), do bazilike sta. maria del mar, mimo zelo kjut trgovine kukuxumuxu, do hostla (kjer vam ob prijavi podarijo zamaške za ušesa) in končno do picassojevega muzeja.

a sem že omenla, da jaz nisem ravno ljubitelj slikarstva? ne? no, nisem. a si lahko potem predstavljate mojo bolečino v srcu, ko sem za ogled tega muzeja dala 6€? vem, 6€ ni veliko, a za nekoga, ki ga to spljoh ne zanima, je to bogastvo! in vem, da je picasso največji slikar našega časa, ustanovitelj kubizma, itd itd. ampak meni se preprosto NE DOPADE! pač v tistih kracah preprosto NE vidim ženske z blond lasmi in dolgo kiklo. tiste krace, pa četudi so vredne maljarde in maljarde, so zame le to, krace. še opica bi bolje narisala.
aja, a ste vedli, da je picasso imel, poleg modre in roza, tudi porno dobo? (vseeno se mi ni dopade.)

zanimiv podatek: ste vedli, da je njegovo pravo ime "Pablo Diego José Francisco de Paula Juan Nepomuceno María de los Remedios Cipriano de la Santísima Trinidad Clito Ruiz y Picasso"?!

po mojem mučenju sma se ustavle v eni izmed bližnjih uličic in pojedle naše snedviče, in napravile plan za preostali del dneva. pravac do metroja, mimo drugih lezbičnih parov (moji se je dopadlo, da me lahko končno brez strahu drži za roko, jaz sem pa tudi že pogrešala ta občutek!) in napad montjuica! tam so naju namreč pričakovali poble espanyol, nacionalni muzej katalonije (mnac) s svojo magično fontano, torre calatrava, anella olímpica s stadionom, teater grec in fundació joan miró.

na plaça d'espanya (tudi v prenovi) me je moja prepričala, da se ne splača jet pogledat parc joan miró ("če je samo en kip!") in to ji še vedno malo zamerim. (se vidi, da nimam hrbtenice?)
spomnala sem se, da je na eni strani pisalo, da lahko s karto T10 potuješ tudi z avtobusi, zato sma se odločle sprobat (plus, mimoidoča je rekla, da je vse prejle našteto malo predaleč za hodit). v glavi se mi je tudi bliskal stavek, da je po prvem štemplanju v metroju za nadaljno 1h in 15min vožnja z avtobusi zastonj. ko mašina ni na novo odštela dveh voženj se nama je obema na obrazu prikazal velki nasmeh. sicer še vedno nisma vedle kam grema (nisma ravno najboljše pri delanju planov), zato nama je uspelo zamuditi postajo poble espanyol. sicer internetna stran tega minimundusa izgleda kul, ampak sma od domačinov in drugih turistov slišale preveč nerganja glede te atrakcije, tako da sma se odločile, da to "tipično špansko vasico" pustima za kdaj drugič. plus, luštalo se nama jo kofeja, tako da sma jo šibnale na vrh in si v vrtu mnac-ja privoščile najin drink of the moment, tallat (=curtado, espreso z malo mleka). v vodiču sma prebrale, da magična fontana deluje le od 20h naprej, ker se tako najbolje vidi spektakel. (jebemti, še enkrat.)


ura je bila šele nekaj čez 16h, tako da sma se sprehodile do olimpijskega stadiona, kjer so točno tisti dan nogometaši werder bremna izgubili 3:0 proti espanyolu (katerega lastnik je v resnici katalonec, ampak mu sedaj nekako ne pustijo spremenit imena, hehe). skozi parc de montjuic sma hotele priti do fundacije joan miró, a nama ni najbolje uspelo, ker sma se predolgo zadržale ob gledanju parčka zelenih "parrotinhos" (parrot, papagaj; +inho, portugalska pomanjševalnica vsega možnega!) ob nabiranju (bolje rečenu, lomljenju) vejic za gnezdo. ne vem, kateri od njiju (ali moški ali ženska) je bil pri nabiranju najprej, a drugi/-a je delo opravil/-a veliko bolje.
teatre grec ni nič posebnega, če odštejemo gradbena dela, stene polne grafitov in skupino najstnikov, ki so v sosednji zgradbi igrali nogomet. vsak se zabava na svoj način. ker sma si še vedno hotele ogledat fundació joan miro (nobene normalne strani nimajo!) sma se vsedle na še en avtobus in se odpeljale nazaj na vrh hriba. na žalost je bila v tem času fundacija zaprta zaradi neke posebne ture nekih vip-jevcev. šment.


ker na hribu ni bilo veliko več za videt sma se s funicularjem odpeljale nazaj v dolino, do parka treh dimnikov. od tam sma pograble avtobus do cap de barcelona, se sprehodle do marine, vidle veliki kip podmornice (a ste vedli, da so je podmornico izumil nek katalonec?) in mimo enega največjega kino kompleksa v kataloniji, imax port vell. znani so po 3D filmih, večina jih je bila na temo morskih psov. originalno.


počakala sma na zelono luč pred premikajočem se mostom (ko so barke in čolne spuščali v parkirni prostor v marini), šle nazaj na ramblo, ki se je spet trla turistov. šle sma tudi mimo štantov (kljub novem mestnem zakonu, ki jih prepoveduje. wtf?!), še enkrat skozi market (jaz hotla! če so pa take fajne barve tam, no!), do mcdonaldsa po večerjo, jo pojest na plaça catalunya (kjer mi je moja celo pakungo ketchupa špricnala na rokav mikice), šle lovit vlak, ki ga ni bilo še naslednje pol ure (gledale sma vozni red za soboto in ne čez teden) in okoli polnoči le prispele v manreso in pod tuš.

bile sma ga potrebne.



objavljeno ob 20:09

danes, ob nekaj pred 9h zjutraj, so me (in ostale zaspane goste) pred kafićem, kamor sem preprosto mogla zavit po kofe, pričakali pijani študentje. skupina pijanih študentov, s kitaro in provizori bobni iz škatle. peli so odo coimbri, "balada de despedida" (=balada ob odhodu).

sedaj moram omenit tri stvari:
1) queima das fitas se konča danes zvečer. queima das fitas simbolizira konec študija. na začetku študija dobijo vsi študentje trak z barvo svoje fakultete (medicina = rumena, farmacija = vijolična, književnost, jeziki = modra, šport = rjava, itd), in na queimi te trakove zažgejo.
2) večina študentov, kljub butasti situaciji (visoke šolnine, škandali s profesorji, premalo sob za študente, itd), je ponosnih na to, da študirajo v coimbri, najstarejšem univerzitetnem mestu portugalske.
3) ne vem zakaj (pač nisem tega navajena), ampak skoraj vsi študentje so nekako povezani z univerzitetnim zborom (ki mu rečejo "tuna", hihi). ali igrajo kakšen instrument ali pojejo.

popolnoma sigurna pa sem v sledeči stavek: vsi študentje, ampak res čisto vsi, znajo pesem "balada de despedida" še preden končajo faks.

ko sedaj poslušam to pesem (video), in ko se spomnem, kaj mi je sostanovalka povedala včeraj (bila je na tovornjaku v sprevodu in je rekla, da so se skoraj vsi na koncu jokali, ko so morali vse tiste papirnate cvetove potrgat dol s tovornjaka), in ko se spomnem izrazov na obrazih študentov, ki so bili skoraj koma pijani, ampak so se vseeno postrojili v polkrog (tako kot je treba in tako kot je prav), si poravnali umazana pokrivala* in začeli peti to pesem..
..moram priznati, da se mi je v grlu začel delat en mićkeni vozel.


* coimbra spada med tista svetovna univerzitetna mesta, kjer študentje ob takšnih ali drugačnih dogodkih (izpit, večerja, festivali, itd, odločitev je njihova) uporabljajo "traje academico", akademsko oblačilo (ne najdem druge besede, vem, da obstaja boljša). sestavljeno je iz klobuka ("cartola", ki ga lahko nosijo le finalisti) in pokrivala ("batina", zaradi katerega jih jaz kličem batman).
nekaj podatkov o teh oblačilih: so draga, imajo striktno določena pravila (tip čevlja, koliko cm nad/pod kolenom je lahko krilo, na katerem ramenu se lahko nese pokrivalo, kako se ovije to pokrivalo, itd.), in pokrivalo je dovolj trpežno, da se lahko po prekrokani noči uporabi kot odeja ali podlaga za spanje.

ps- seveda z vsako tradicijo pridejo tudi problemi. veliko je poročanj o izobčevanju študentov, ki si tega oblačila ne morejo privoščit, vem za kar nekaj dokaj agresivnih incidentov nad študenti brez oblačila med brucovanjem, diskriminacija je na žalost še vedno tekoča stvar v tem mestu, za lažje razumevanje tradicije bruci ob vpisu dobijo list z razlago in vedno znova se pojavljajo strani proti tej tradiciji.

objavljeno ob 11:25

posebna novica današnjeg dne je, da font Helvetica praznuje 50. rojstni dan!


osebno tudi zelo rada uporabim ta font, ker je dokaj enostavn (navdušenci tipografije me bodo zajle tepli in križali, ker ziher ni 'preprost font', ampak jaz sem laik), izgleda ravno dovolj profesionaln a ni tečn, lahko se ga uporablja tudi za neresne zadeve.. skratka, vsespošno dober font.


seveda nisem edina s to privrženostjo temu fontu. nekdo je celo naredil dokumentarec!

objavljeno ob 15:17

nikakor se ne morem spravit pisat četrtega dne v barceloni. ne vem zakaj, preprosto se mi ne da. saj bom, obljubim. jutri!

za danes pa vam ponujam tole: nitro pdf professional. malo lažja varianta za acrobat. plus, pdfji nareti in zaklenjeni v acrobatu so za nitroja mačji kašelj.
še ena zanimivost tega programčka (kljub 40mb freeware datoteke, ki vam dovoljuje 15 dni brezskrbnih dni pdfjanja): uporabniški panel izgleda čisto tako kot pri office 2007 (dokazni screenshot). jih ne bo microsoft nič tepu?

objavljeno ob 20:54

danes od mene še niste dobili nič, in imam za to zelo dober izgovor. no, ne izgovor, razlog! in ta je: zastonj pivo!

kakor sem že omenla, začela se je queima. queima se vedno začne na četrtek (ko zapojejo serenato pred najstarejšo cerkvijo v mestu), potem je celi preostanek tedna in vikend fešta (koncerti, prireditve čez dan, obiski urgenc, itd.) in na torek je sprevod (=cortejo). lani mi na ta sprevod ni uspelo jet, za letos pa sem ta dan imela rezerviran že nekaj dni. (na tečnobo moje.)
v tem sprevodu se predstavijo vse možne smeri univerze v coimbri, vsaka smer ima svoj tovornjak, ki ga okrasijo s svojimi barvami (recimo, samo rumena je medicina, medtem ko ste rumena in siva smer medicinskih sestr). nekatere smeri imajo tudi več kot dva, tako da je danes na sprevodu več kot 120 tovornakov.
študentje, ki so na tovornjaku, so posebej izbrani, plus za ta status morajo nekaj narediti. npr, sostanovalka je morala zbrati 200€ v sponzorjih, tako da so lahko nakupli rože (tovornjake okrasijo s papirnatimi rožami v svojih barvah) in do danes še niso imeli totalno dokončanga tovornjaka. s teh tovornjakov potem talajo pivo, žgane pijače, hrano (snedviče, kekse, bonbone, česar pa že zelo kmalu zmanjka).
pot teh tovornjakov je razmeroma kratka (glej mapo), ampak traja do poznih večernih ur, ker je preprosto tako veliko folka in ulice so dokaj ozke, tako da večkrat pride do zastojev. (ja, promet ostalih prevoznih sredstev je ustavljen v teh urah.)
od jedače in pijače na koncu poti ne ostane veliko, kar pa že ostane študentje porabijo sami na privatnih feštah (na prizorišče festivala ni dovoljeno prinesti pijače od zunaj) ali pa na hitro raztalajo ljudem, ki še imajo moč sodelovat v sprevodu (lani so na koncu talali cele platoje piva).

sedaj pa grem nazaj ven. sem samo prišla pokazat slike, na hitro nekaj pojest in odložit 12 steklenic piva v hladilnik. nočem, da bi se mi razbile v nahrbtniku.









ps- zamujam z opisom četrtega dneva izleta, vem. jutri!

objavljeno ob 19:16

pred parimi leti sem se odpravla na enomesečni izlet po braziliji. sicer sem največ časa preživela na severu, natančneje v mestu recife, a sem proti koncu vidla tudi ostale znamenitosti, npr. olinda, salvador, bahia, rio, curitiba, pa četudi zelo na hitro. kaj čmo, en mesec pa spet ni tako zelo veliko.

na ta čas me, poleg kar nekaj fotografij in dobrih spominov, spominja tudi brazilska glasba. (ne, kontinentalna portugalščina ni podobna brazilski portugalščini) iz brazilije prihaja največ samba glasba (axé), glasba polna ritmov in najbolj značilna za karneval, ki te ne pusti pri miru, če jo slišiš v klubu. sicer je skupin veliko, a meni so najljubši daniela mercury, ivete sangalo, sledijo o rappa (bolj rock, reggae) in tudi kid abelha.

kid abelha je skupina z dolgo zgodovino (prvi album so izdali daljnega leta 1984), a o njih ne vem veliko. biografijo si lahko preberete na njihovi uradni strani, ki pa je na žalost samo v portugalščini. (wiki)
spominjam se biti v japonski restavraciji, pivo skol (ki ga zaradi visokih temperatur tudi pozno zvečer dobite na mizo v 'steklenici prirejeni ohlajevalni obleki', nekaj a la) in extremno velki pano, kjer so vrteli koncert te skupine. mtv unplugged varianta.
njihova najbolj znana pesem je še vedno "como eu quero" (kako si želim), izdali so jo namreč že na prvem albumu.

dobra easy glasba. me like.



objavljeno ob 16:13

(@topic: čeprav so izjeme!)

pred nekaj časa se je na internetu pojavila stran o pravilni uporabi ločil v angleškem jeziku. (obstaja tudi uporabnica digga, grammar girl, ki si je "pravilna slovnica za vse!" vzela kot misijo v življenju. rispekt.) o pravilni slovenščini so se že naši predragi soblogaši menli (ne najdem linkov, a mislim, da je imel had nekaj zraven).

vsake tolko se pri kakšnem meni všečnem diggu spravim prebrat tudi komentarje. večina so mi tečni, včasih so smešni, danes pa je med ta resnimi komentarji (o obliki komentarjev, o slovnici uporabljeni in o prošnji, da naj nehajo pisati kot da pošiljajo sms sporočila, kjer je včsih res potrebno pazit na vsak karakter) bil tudi tale:

ja, pa je res ena mićkena razlika, hehe.

ps- ne vem, če ste že opazli, ampak meni slovnica nikoli ni šla najbolje od rok.. em, od ust.. em, od prstov.. skratka, ne da se mi!

objavljeno ob 15:05

..in to v kolekciji več kot 1500-ih! prosim lepo, strinjajte se z mano, da je moja packa! (hehe)


za mano lahko vidite arc de triomf, trenutno pa sem na passeig lluís companys.

objavljeno ob 13:12

izvoljo:
http://picasaweb.google.com/freeeky

narejeno na hitro, samo kratki opisi (geografsko največkrat), razdeljeno po dnevih, prečekirajte datume (ker se v picasi vseeno ne da uredit albume po imenu, wtf?).. in niti ene slike mene, hehe.

objavljeno ob 03:49

po prvem dnevu na metroju porta in avijonu ryan aira, in po obisku montserrata in mesteca manresa drugi dan, sma se tretji dan končno odpravile v kapital katalunije.

v barcelono smo se (J, moja in jaz) v sredo zjutraj ob 9h pripeljali v dolgi koloni ostalih kataloncev, po la via augusta. pravijo, da je ta ulica dokaz, da je rimsko cesarstvo segalo tudi do teh krajev. in ker v lizboni obstaja tudi ena via augusta, izgleda so bili rimljani tudi tam.
J naju je odstavil pri metro postaji maria cristina, takoj zraven ene izmed filial el corte ingles, enega največjih in najbolj znanih nakupovalnih centrov iberiskega polotoka. že navajena portugalskega prečkanja cest (če ni avta se gre čez, ko šmirgla rdečo luč!) me je skoraj povozil tramvaj (in zaziher okurcal voznik le-tega), tako da mi ni bilo najbolj do nakupovanja. kupile sma si T10 (če greste kdaj v barcelono, KUPTE SI TO KARTO! vse bonuse in ugodnosti teh kart sma namreč skapirale šele zadnja dva dni v barceloni) in šle proti placa catalunya. tam se namreč začne la rambla, najbolj znana avenida barcelone.
dan se še ni dobro začel, ko je mesto že bilo polno ljudi ob kofetkanju. ker nisma ravno imele plana kaj videt najprej in kam sploh jet, sma si nabavle karto barcelone, se odločle proti vožnjam s turističnim busom (19€ za 4 ture! ni šans!) in sklenile, da bova vse preštudirale ob kofeju. ampak kje? la rambla sma si pustile za konec, ko bo "manj turistov". (proti koncu dneva sma ugotovile, da fraza "manj turistov" ne obstaja. kvečjemu "pa od kje prihajajo??")

v zelo kjut kafiću se vsedema poleg drugih portugalcev (mesto jih je bilo polno, na nerganje moje), pregledama karto in ne preveč prijazna azijska natakarica nama razloži, da "cafe curtado" (kofe z malo mleka) ne obstaja. (kljub temu, da je napisano v menuju!) obstaja "cafe" in "curtado", "cafe curtado" pač ne. vredi, te pa "curtado", in pri tem sma ostale do konca obiska katalonije. kaj čmo, dober kofe je.

hitra lekcija katalonščine:
curtado (špansko) = tallat (katalonsko, izg. tajat); espreso z malo mleka
cafe con leche (špansko) = ne-vem-kaj (katalonsko); dolga z mlekom

odločima se, da boma nadaljevali po tej aveniji, po passeig de gracia. tu so namreč casa battló, casa amatller in tudi casa mila (bolj popularno znana kot 'la pedrera'). nekje med potjo sma zgrešile muzej parfuma ampak se nisma preveč sekirale. kaj pa imajo tam tako fajnega? po celi aveniji najdete polno starbucks filial, vsaj tri mangote in takšne ali drugačne kafiće, ki vam za zajtrk ponujajo dva kofeja in rogljič za 2€.

casa battló, ena izmed najbolj znanih gaudijevih kreacij (takoj za sagrada familia, če se mene vpraša) sma prepoznale po znani fasadi, in vrsto ljudi pred vhodom. medve sma se vzdržale obiska, ker je karta 16€. ne, hvala. (upam, da nisma zamudile veliko. al ja?)


takoj zraven je casa amatller, z prav tako zanimivim obličjem.
po levi ulici nižje je bila še ena umetnina, tokrat meni neznanega avtorja. muzej in knjižnica fundació antoni tapies. (ni edina hiša v barceloni s tistimi kao-art žicami na strehi. izgleda je to trenutno popularno.)


par ulic naprej naju je pričakal tip, ki je hotel da ga slikama, in še ena gaudijeva, casa mila aka la pedrera. vrsta turistov pred vhodom naju je skoraj odvrnila od vstopa, službo je dokončala cena karte. 12€. pardon, ne grem. (in sedaj se tepem po glavi, ker sem vidla slike in me zelo mika jet. pišuka! no ja, naslednjič.) raje sma šle v trgovinico s spominki in si tam nakuple bedarij ter obvezne razglednice.


po nakupu in nerganju čez turiste sma se odpravle na avinguda diagonal in po njej direkt proti sagrada familia. vmes sma se ustavle še v trgovini vinçon in povem vam nekaj - najraje bi bila tam preživela celo popoldne. artikli za opremo stanovanja, takšni in drugačni, poceni in vzamima-kredit dragi, vsi stilski in oh-in-sploh. od takrat naprej si moja dela toast s še bolj posebnim občutkom - njen toaster od krupsa prodajajo namreč tudi tam.


po malici v parku sma se končno odpravile v smer sagrada familia. eno ulico pred vhodom v SF (= sagrada familia) so naju že pričakali parkirani avtobusi in vsi turisti so se zgužval pred tisto malo okence prodajalne vstopnic. kupile sma kombinirano karto za 9€, ki naju je brezplačno spravila tudi v gaudijevo hišo v parku güell (obiskale sma ga na najin zadnji dan v barceloni).
kaj povedat o SF? še vedno jo delajo, to vemo vsi. pravijo, da bodo dokončali leta 2020. (lani so rekli, da bodo dokončali leta 2015.) z gradnjo so začeli davnega 1882, in šele leto kasneje so gaudija izbrali za glavnega direktorja projekta. na tem projektu je delal več kot 40 let, do svoje smrti leta 1926 (nesreča). arhitekti dandanes še vedno gradijo po prvotnem gaudijevem planu (in detaljnih študijah), ki vsebuje inovativne procese geometrijskih form. narejenih je bilo 8 od 12 zvonikov, visokih več kot 100m in posvečenih apostolom. poleg teh manjkajočih zvonikov morajo zgraditi še stolp svete device (125m) in štiri stolpe evangelistov. kljub temu, da so glavni del cerkve že naredili, pa ne izgleda tako. takoj ob vstopu (po intenzivnem slikanju detajlov glavnih vrat) nas pričakajo visoki gradbeni zidovi, zaprte stopnice (prepovedane nosečnicam, ljudem z napadi panike ali klaustrofobijo, in strahom pred višino) do vrha že dokončanih stolpov (edina pot do vrha je vožnja v premalem dvigalu za 2€), vrste in vrste ljudi in dva pokvarjena avtomata s pijačo. pravijo, da je v ladji cerkve krsta gaudija, a upam, da so jo v času teh popravil odstranli. pripravljajo se namreč na 125 obletnico začetka gradnje.
osebno mnenje o SF: izredno lepa. detajli cerkve (barve, oblike) in procesi gradnje gaudija (vidni v muzeju v kleti) so fascinantni. vredno obiska!


zanimiv podatek: na vratih je tudi kockasta razpredelnica številk (a la sudoku), 4x4, v kateri lahko najdete več kot 310 kombinacij številk, katerih vsota je 33 (starost jezusa ob smrti). moj bedast dodatek: ko sem pogledala te številke, v upu potrditve razlage, mi je v prvo uspelo najdet kombinacijo, katere vsota ni bila 33. mislim, da sem nekaj naredila narobe.

po počitku v bližnjem parku sma napolnale flašo s svežo vodo (napovedovali so mrzlo in mokro, a dobile sma vsaj 28C in sončno, yay!) sma se odpravile proti torre agbar, po mojem ljubkovalno imenovan "dickie". ta stolp je dala zgraditi tvrtka agbar, da "pokažejo koliko imajo denarja". kljub temu, da je stolp sam velika arhitekturna zmaga, pa se za izvor ideje ne zmorejo odločiti. pravijo, da so ga zgradili po dizajnu a) božjega prsta, velik kamen na gori montserrata, in b) gejzirja, ker kao tako "sega v nebo". vredu bo, gej skupnost barcelone ima svojo razlago (in ga tudi uporablja na svoji internetni strani, hehe).
med potjo sma vidle zelo dobro stvar, ki jo poskušajo uvedet v barceloni - bicing. gre se za preprost in extremno pocen dolgoročen najem kolesa (članarina 24€ za CELO LETO, in 30c na uro!). kolo lahko 'vzamete' na velikem številu postaj, plačate maximalno 2 ure in se odpeljete do postaje najbližje vaši destinaciji, kjer pustite kolo. z mojo bi bile z veseljem uporabljale ta servis, ker je ob lepem vremenu veliko bolje mesto videt tako, kot pa biti pod zemljo v metroju. edini problem je ta, da se moraš prijaviti na internetu, pustiti podatke, plačati in počakati, da ti pošljejo tvojo uporabniško kartico.

od dickieja sma se odpravle proti gotski četrti, kjer sma zgrešile muzej erotike (šmenta!), šle do katedrale (ki je tudi bila v prenovi!), poslušale neke hrvate z dragojevićem (bilo kuda, balkan svuda!), si kupile japonke za 1€ (vreme je bilo kljub že malo pozni uri še vedno neznosno, še posebej za najine teniske) in na koncu le prispele do la rambla, najbolj znane avenije barcelone. tako kot vse naslednje dni se je tam nabralo na maljarde turistov, veliko preveč "človeških kipov" (tisti ljudje, ki so zelo dolgo pri miru, turisti se slikajo z njimi in pustijo par kovancev). na hitro sma še skočle v mercat de la boqueira, si kupile sadno solato (kateri se je 5s pred najinim nakupom znižala cena za 1€!) in šle pravac placa catalunya, kjer sma se spravle na vlak do manrese.
dost je bilo hoje za en dan.

---

jutri: spoznale sma radost javnih prevozov barcelone!

objavljeno ob 22:41

aja, včeraj je bila velika novica, da bo microsoft kupil yahoo. no, da so poskušali spet začet pogajanja. tako hitro kot se je ta vest razširila po wwwju, tako hitro se je prikazala tudi novica, da so se pogajanja končala.
izgleda ne bo nič iz te moke. čeprav bi bilo zanimivo videt googlov odgovor. glede na zgodovinov nakupov teh treh mušketirjev (microsoft, yahoo in google) bi pri googlu ziher vzeli v roke kreditno brez limita in šli v šoping.

objavljeno ob 19:47

sicer veliko ljudi pravi, kako so guglove aplikacije (kolendar, dokumenti in tabele, reader, itd.) fenomenalne, ampak jih jaz osebno ne uporabljam velik. pač nisem vedno povezana z internetom (čeprav pravijo, da je blueberry dobra zadeva), in večino stvari imam najraje zapisane v beležki. tudi telefon (katerega nosim res čisto povsod zraven) ima funkcijo kratkih opomnikov, kar mi zadošča.

se pa strinjam z delom lifehackovega seznama stvari, ki bi jih nekatere od teh aplikacij še potrebovale. že sedaj so skoraj perfektne, a vedno je prosto za izboljšave. napisala bom samo predloge za gmail, ostale najdete tam. enkrat sem se že razpisala o gmailu, pa se dajmo še enkrat.

sortiranje - sortiranje emajlov po datumu, velikosti, pošiljatelj, itd.
razdeljeno okno - mogoče ne bi bilo potrebno iti 'ven' iz inboxa, ko odpreš pošto. maš inbox zgoraj in pošto spodaj. ali levo in desno.
drag & drop - so predlagali pri lifehack, meni tole ni nujno potrebno. bi blo fukish, ampak se da preživet brez.
več attachmentov naenkrat - zakaj je potrebno vsazga posebej obkljukat, če pa jih lahko označimo več naenkrat?
progress bar - ja, tudi meni včasih ni jasno ali gmail dela ali ne dela, ko hočem uploadat kakšno malo večjo datoteko. saj ni potrebno, da je fancy stvar, ravno tolko, da vem, da bo šele čez 5min.
boljša integracija z koledarjem - ne uporabljam koledarja, tako da me tole ne zanima preveč. ampak, izgleda je potrebno imet neko extra stvarco, ki vam omogoča dodajanje v koledar direktno iz gmaila. res je, ni preveč uporabno.
unthread - (ne vem, kako je tole prevedeno v slovenščino) moram priznat, da se še vedno nisem preveč navadla na tele 'pogovore', a s časom tudi to pride. izgleda pa bi nekateri že radi imeli opcijo, da se emajli z istim subjectom ne pogrupirajo v 'pogovor'. se strinja.
opozorila ob novem sporočilu - že od samega začetka uporabljam gmail notifier, ki deluje tako na iex in ff. tu je lifehack malo zadaj, se mi zdi.

.
.
.

vse to na stran, mislim, da je google na dobri poti do ninja statusa. za uporabnike pa tudi že vemo, da nismo nikoli zadovoljni.

objavljeno ob 14:49

mislim, da je skoraj največja novica danes ta, da se microsoft pripravlja na nakupa yahoo!ja. to jest, če bodo pri yahoo!uuujuuuu sprejel ponudbo $50 biljonov miljard!

delničarji yahoo!ja morajo biti veseli, saj je delnica pridobila 4 točke, medtem ko so microsoftove padle za 0.27 točke (ob zaprtju borze v četrtek).

...kolko je to denarja? te vsote si sploh ne zmorem predstavljati, a vem, da bi moje edine besede bile: "chiii-chiiiiink!"

ps- ker jih še ni blo dost, še ene par !!!!!!!!

pps- popravek pri biljonih in miljardah mi je sporočil "janez". (najlepša hvala!) evropski biljoni imajo 12 ničel, medtem ko imajo ameriški biljoni (naše miljarde) "samo" devet ničel.

objavljeno ob 19:47

za prvi uradni dan v kataloniji (resnično resnično prvi dan je bil dan prej, ko sma ob 23h priletele v girono, in razen stanovanja nisma vidle nič interesantnega) naju je Edo odpeljal na vrh gore montserrat, "srce katalonije".

malo zgodovine: (bolj podrobno na wikipediji)
najbolj znane stvari na tej gori so:
- črna devica, varuhinja katalonije (za razliko od stotine drugih turistov tukaj ne boste vidli nobene slike črne device, ker je bilo slikanje v cerkvi prepovedano.);
- okoli 20 menihov, ki še vedno živijo brez elektrike (v njihovih sobah lahko tudi preživite maximalno 7 dni, v sobi boste imeli dobesedno SAMO posteljo in majhen stol)
- in eden najstarejših fantovskih zborov v evropi, esconalia. vsak dan ob 13h zapojejo "salve regina" in "virolai", himno materi boga (ki so jo v času franca uporabljali namesto katalonske himne, ker je le-ta bila prepovedana. zato se je tudi katalonski del občinstva vstal, mi ostali pa smo samo čudno gledali.)

malo manj znano dejstvo cerkve je, da so jo uporabljali za politične sestanke proti francu, ker si on, kot zagrizen katolik, ni upal nikogar aretirati v cerkvi.
in še malo manj znano dejstvo, ki ga turistični vodiči najraje skrijejo: na vrh gore je možno priti samo z manjšim vlakom (funicular), ki pa ima vsake tolko svojo glavo in gre namesto gor... dol. rikverc.

o gori sami ni veliko za povedat, je zelo lepa in si popolnoma zaslui ime "jagged mountain". ampak na žalost je bilo veliko preveč turistov, da bi se dalo v miru v čem uživati.
zato smo jo šibnal nazaj v mesto manresa in si ogledal njene majhne uličice, revolucijske plakate (največ jih je proti obvezni dvojezičnosti katalonije), park katalonskega nacionalnega praznika (ki je 11/9, če je komu še znana številka), avenije skozi celotni stari del mesta (kjer je za sedenje na zelenih železnih stolih potrebno plačat. so namreč v lasti neke stare ženice, ki plačuje občini najem prostora. sicer nismo sprobal, a je Edo rekel, da se ženica začne kar ornk dret, če nočeš plačat.) in z razgleda na vrhu hriba še največjo mošejo v mestu (ki so jo ustanovili kar v neki stari tovarni in lahko gosti kar do 3000 vernikov).

manresa kot sama ni nič posebnega. mesto je veliko preveč dolgočasno (vse hiše so v isti čudno rjavi barvi) in med obvezno siesto (ki naj bi originalno bila iz portugalske!) med 13 in 16h prazno za znoret. pivo estrella damm tudi ob kletju ne pomaga, čeprav ima 5.3% alkohola in so natakarice kjut. do pozno zvečer smo lapali ob pivu (spoznale sma tudi najinega šoferja do barcelone naslednje jutro, J) in izvedle, da naj bi katalonci iznajdli podmornico in namizni nogomet. hm. ja.

---

jutri: končno v barceloni!

ps- pravkar našla vrečko duty free shopa, v katero ti dajo nakupljene stvari, katere prej trikrat zavijejo v neko plastično stvar. na koncu tej vrečki skupaj zalepijo še ročaja, tako da je ja ne moreš odpreti. vrečka je živo rumene barve z velikim belim pravokotnikom na sredini, s sledečim textom: "under the EU security rules, this bag must be kept sealed until you reach your final destination."
to vrečko (in z njo oni pečatni trakec!) sem jaz dobila samo "na lepe oći", brez nakupa. so much for security.

objavljeno ob 16:30

hitri slovarček katalonščine, z kao fonetičnim zapisom a la "piši kao što govoriš".
(tale slovarček je zelo mali, ker smo se sporazumeval z angleščino ali butl španščino. več lahko najdete na travlang strani za popotnike, ali če potrebujete hiter prevod priporočam babylon.)

prosim - si us plau (šišplau)
hvala - gracias, merci (merše); š je mekani š, če se razumemo
dober dan - bon dia (bon dia); uporabljajo čez celi dan, dobro jutro kao ne obstaja
lahko noč - bona nuit (bona nit)
oprosti - perdo (prdo)
zdravo - hola (ola)
adijo - adeu (adeu)
wc - vaer (bater); v kao izgovarjajo b
kosilo - dinar (dina); r je kao nemi
večerja - supa (supa); poudarek je na a

kje je - on es (on es)
tisto - aixo (ašo)
koliko stane - cuan vale (kuan bale); v španščini obstaja tudi 'cuanto custa'
zgubila sem se - stic perduda (stik perduda)
zmatrana sem - stic acabada (stik akabada)

zdaj - ara (ara)
danes - avui (avuj)
jutri - dema (dama); včasih e izgovorijo kot a
včeraj - ahir (ai); poudarek na i

ponedeljek - dilluns (diljuns)
torek - dimarts (dimarc)
sreda - dimecres (dimekrs)
četrtek - dijouls (dižouljs)
petek - divendres (divendrs)
sobota - dissabte (disapta)
nedelja - diumenge (diumenže)

1 - un (un)
2 - dos (dos)
3 - tres (tres)
4 - cuatre (kuatra)
5 - cinc (sink)
6 - sis (sis)
7 - set (set)
8 - vuit (bujt)
9 - nou (nou)
10 - deu (deu)

idi u pičku materno - vestan a la merda (bestan a la merda)

objavljeno ob 21:25

ah, spet je tisti čas v letu.
začela se je "queima das fitas", vsakoletni festival univerze. pripravijo ga skoraj vse univerze v državi (čeprav mislim, da so s to tradicijo začeli v coimbri, ki je le najstarejše univerzitetno mesto države), in predstavlja..


zame queima predstavlja glasen folk, glasno muziko (in presenetljivo spet iste koncerte kot lani), dretje (ki se ga sliši tudi na drugo stran mesta), prazne in razbite steklenice po ulicah mesta (čistilci pridejo šele enkrat okol 4h zjutraj), potoki piva po kanalizaciji, odvrženi plastični kozarci v vseh kotičkih ulic (in razpokah hiš, ki imajo to nesrečo, da so preblizu dogajanju), prazni vozički bližnjih trgovin v reki in na obrežju, pijani študentje, katerih postelja je predaleč, tako da bodo par kitic odspali kar na klopcah v parku (ali na kateri koli drugi horizontalni podlagi), dretje sirene ambulance na poti v bolnico na pumpanje še enega trebuha še enega študenta brez meje pri pitju, itd itd.

pridete? jaz sem že tam.

video za pokušino (iz leta 2005, in brez zvoka)

objavljeno ob 18:04

letališče v portu je dokaj razumljivo. dokaj. in drago, itaq. wcjev je puno (ozgleda pričakujejo naval ljudi s slabimi mehurji), avtomatov takšnih in drugačnih dovolj. varnostnikov je kot rusov, na pregledu sem morala tudi pas vzeti iz hlač (ker se lahka v zaponki skriva bomba?), duty free shop je poln turistov, ki izgleda še nikoli niso vidli čokolade ali cigaretov, ryan air vrata so v kleti 7 minut stran (vem, ker je bilo napisano) in večina letališče je še vedno v gradnji.
(tu se je torej začela najina smola s stvarmi v gradnji! pišuka!)

ker sem do sedaj vedno letela z 'normalnimi' linijami, mi je bilo malo čudno, ko sem v roke dobila boarding pass, kjer je pisalo samo datum, številka leta in številka 116. izgleda sem bila potnik 116. kje je cifra in vrsta stola? a to se je potrebno zagrebst za stol? uau. aja, zato je tamle že trikilometrska vrsta! sranje. no, samo še po kofe skočim in.. 1.50€ za kofe?? ni šans.
ne samo, da se je potrebno zagrebst za stol s starimi ženicami, do avijona je potrebno jet pešake (ah, nostalgija brnika), in če bi ryan air še malo bolj šparal bi mi mogli za avijonom letet in ga porivat do destinacije. (so rekli, da naj ne kličem hudiča.)

na rumeno-plavem avijonu so nam postregli z - ničemer. extremno malo prostora za noge (na poti nazaj sma se pametno usedle v vrsto pri krilu, več prostora in še exit vrata, če potrebno), pijača in jedača draga v pm (kofe je več kot 2€, da se o kozarcu šampanjca za 16€ sploh ne menimo!), ampak so nam ponudli totalno zdolgočasene rumeno-plave stevardese z mahajočimi rokami (ona razlaga ob primeru nesreče) in šanso za milijon evrov (ali 10.000€, kar nam je pač ljubše). kupil ni nihče, in prodajalka/stevardesa je bila vidno nezainteresirana. (a nisem nekje prebrala, da je easyjet eno vožnjo med ljubljano in londonom ukinil zato, ker nihče ni nič kupil?) na wc nisyem šla, a me zanima, če je potrebno dat noter kovan za 50c, da se ti odprejo vrata. ve kdo?

v gironi smo pristali (italijani so seveda ploskali) okoli 23h, izhod najdet je bilo easy, ker je girona letališče velikosti beneškega. in brniškega. en izhod, en vhod, trije check-ini, en kafić.

kolega Edo (poslovenjena verzija njegovga imena) je po naju prišel z 'manjšo' 45min zamudo, ker se ceste v kataloniji popravljajo ponoči. normalno pot od manrese (kjer sma 'stanovale') do girone traja cca 45min, tisti dan je potreboval več kot 1h. bogi. in bogi mi, ker smo nazaj grede potrebovali skoraj dvakrat tolko, ker je bil promet neverjetn! kdo se te fijaka okoli ob polnoči??
med vožnjo je moja spala, jaz in edo pa sma obnavljala njegovo srbščino. tip si je zapisal v glavo, da je srb. no, najprej katalonc, in potem srb. v sloveniji je preživel eno leto in se naučil skoraj nič slovensko, potem je tri mesce študiral hrvaško na univerzi v zagrebu in končal v beogradu z eno punco. od takrat naprej mu gre po glavi samo še srbija. malo ironije: enkrat maja se je odločil, da gre v slovenijo obiskat svoje srbske kolege. zaj pa rečte, da slovenija ni olimpijska vas! hehe.

ura je bila pozna, ko smo končno prispeli v manreso. mesto ob tej uri ni ravno idealno mesto, izgleda veliko preveč industrijsko. prevladujeta mesno predelovalna in avtomobilska, tko btw. za teden dni sma prevzele sobo Edoja v stanovanju njegovega brata, on se je začasno preselil k staršem tri ulice stran.

kljub temu, da je bilo pozno, se nam še ni dalo jet spat. brat M je prinesel steklenico nekega katalonskega šnopsa, medve sma prinesle flašo portovca (vem, ne preveč originalno, ampak točno tist dan pred odhodom nisma nikjer našle likerja beirao) in Edo si je zapalil enga mikija. takrat sma izvedle, da je v kataloniji (španiji?) dovoljeno imeti doma marihuano. eno planto na osebo. tri osebe v stanovanju, tri plante. totalno legalno. in ko rečem, da je dovoljeno imeti v stanovanju, si morate to predstavljati takole: vrečke posušene marihuane (to je že ilegalno, a kontrol itaq, da ni) v predalih, med posodo, nekaj v hladilniku (izgleda te ornk zadane, če daš marihuano v jogurt, a ne bi vedla iz izkušnje), in par manjših plantic na blakonu. in da ne boste slučajno mislili, da je to le moda mlajših ljudi. Edojeva babica veselo vgaja tako vnuke kot plantice na svojem blakonu. išias. kljub temu, da na ulicah ni dovoljeno kaditi, jih to počne veliko. jaz osebno sem po mestu hodila z nosom navzgor (dopade se mi vonj).

par urc kasneje, enkrat v zgodnjih jutranjih urah, je bilo za naju prvega dneva v kataloniji konec.

---

jutri: ker je monserrat velki je turistov še več, ki morajo za sedenje na stolih sredi mesta manresa plačati.

objavljeno ob 16:41

včeraj sem morala poslati en računček in seveda je na vrsto prišla komanda "save as pdf". s to opcijo sem imela probleme že z b2tr verzijo office '07. na žalost trenutna shekana verzija ni prestala windows genuine advantage testa, tako da mi tega vtičnika ni bilo 'dovoljeno' potegnat z windows update strani. barabe.
ker adobe še ni naredil updejta za kompatibilnost verzije 8 z office (ali visto), je bilo potrebno poiskat ali patch za wga ali preprosto ta vtičnik. prvega nisem uspela najdet (so vsi bli malo out of date), drugih pa je bilo na i-mjuli puno.

aja, in še nasvet za naslednje dni:
09-F9-11-02-9D-74-E3-5B-D8-41-56-C5-63-56-88-C0

objavljeno ob 13:41

danes od mene na žalost ne boste dobili veliko. še vedno skoraj spim. nazaj na portugalsko sma priletele šele v ponedeljek zvečer okoli 20h, in takoj se je začela najina avantura po portugalskih javnih prevozih. to jest, po manjkajočih portugalskih javnih prevozih. vsaj na ponedeljek, ki je istočasno DAN PRED praznikom.

da razložim.
uletima v porto ob 19:55. pilot je, po moji logiki, kar parkrat letel hitreje kot je po pravilih. edino to je možna razlaga zakaj smo šli iz girone 20min prepozno a vseeno prispeli v porto pravočasno.

če še niste bili na novem letališču v portu, potem vam lahko povem, da je zelo čuden. zmeden je. checkine najdet še gre, wc tudi, a pot do metroja je avantura. zelo hitro se zgodi, da zavijete narobe in ste v -2 med parkiranimi avtomobili. metro je na levelu 1.
ko človek že zgubi pol živcev pri iskanju metroja, izgubi ostalo polovico pri nakupu karte. najprej je treba skapirat, da je letalšče v zoni C4, železniške postaje pa v C1. to sicer piše na mapi ampak je zelo nečitljiva, vsaj v primerjavi z lizbonskimi in barcelonskimi mapami.
ker sem navajena na lizbonski metro sma kuple dve karte. to jest, dve vožnji na eni karti. napaka. kakor nama je kasneje povedal oni tipo, ki čekira karte (hvala bogu sma mogle jet dol na postaji, kjer naju je "dobil"). poleg tistih navodil (1m x 0.5m dolgi list na steni, ki ga nihče ne bere!) je tudi mičkena slikica, kjer kaže, da more vsaka osebe imet eno karto. če kupiš karto z dvema vožnjema sta to dve vožnji za eno osebo, ona druga oseba se lahka pod nosom obriše. ker je ena vožnja veljavna 1h 15min, tako da nama v drugo karte sploh ni uspelo validirat. bedarija na višku.
eno postajo pred najino uleti oni, ki čekira karte, medve se nardima butaste (v tem primeru nama ni bilo potrebno igrat velik, ker nama res ni blo nič jasno), tip se naju usmili globe 45€, morale sma samo kupit še eno karto in jo validirat. no ja, nama je vsaj ostala še ena vožnja na prvi karti, bomo že ponucali nekako.

iz metroja pravac proti avtobusni postaji v centru porta, bus sma imele ob 22h. ali tako sma mislale! ko pridema na avtobusno ni tam nobenga. že to ni izgledal dobro. do busa manjka 15min in so vse blagajne zaprte? njiet gut. slučajno se točno takrat prikaže nekdo na drugi strani šipe na blagajni in nam pove, da ni NOBENGA BUSA V COIMBRO PO 21h! kaj si ti ja fukjen! kaj se norca delaš? pa ne moreš bit resn? ponedeljek je! porto je velko mesto! coimbra je kao velko mesto! kak ni busa po 21h??!?
in ga res ni. sma pregledale vse vozne rede, ki so jih mel polepljene po stenah, in preprosto ni busa po 21h za v coimbro. to jest, od porta, ki je na severu države, ni proti kateremkoli mestu malo južnije po 21h nobene povezave! (če boste kdaj kupovali karte za porto in hočete še kam jet isti dan, prosim računajte na to!)
naslednja ideja je bla, da grema nekaj pojest, ker je kao en vlak ob 23h. po brezvezni hrani in kofeju (o kofeju v barceloni bom pe rekla kakšno v naslednjih dneh) sma vzele taxi do postaje campanha, ki je na drugi strani mesta. itaq. z veliko slabe volje (pardon, ampak meni ni bilo logićno spljoh in sem to moji povedala tolk velikrat koker sem lahka), slabo vreme tudi ni pomagalo (deževalo je in mrzlo je blo) najinemu vzdušju, se pojavima pri okencu, kjer je en tipo štel denar. spet dober znak, da so bile vse blagajne zaprte. jaz sem se že križala in si zamišljala bowling for columbine scene, če mi ne dajo okej odgovora.. ko tipo reče, da pred 01:20 ni nobenga vlaka v coimbro.

em. kaj? a si mi ti pravkar povedo, da iz porta do coimbre ni na PONEDELJEK po 21h niti enga busa niti vlaka?? če bi se menli o soboti ali nedelji bi blo še kao razumljivo, ampak danes je ponedeljek. ne moreš bit resn. niti pod točko razno.

no, je bil en.
ob 23:00 iz porto campanha, ki pride v vila nova da gaia ob 23:06. čakaš do 00:06 in greš do aveira. prideš tja ob 01:09 in čakaš do 02:16, ko se končno usedeš na zadnji vlak in uletiš v coimbro ob 02:58.

počakale sma do 1h, jast zmrzovala v čakalnici (v barceloni celi teden vsaj 26C, v portu največ 3C!), ona brala knjigo, obojestransko sma se živcirale, kafići vsi zaprli ob polnoči, na postaji niti enga avtomata za kofe, itd itd. skratka, bil je raj.
domov sma prišle okol pol petih.

zaključek: portugalski javni prevozi so sranje.

---

jutri: absolutely no leg room in milijon evrov na ryanairu, ter katalonski način gradnje z legalno marihuano

ps- poslikanih je bilo 1598 slik. my little personal victory.

objavljeno ob 10:57